… njuna
oprava miruje, in nabira moči.
In
danes sva veliko delala! Borila sva se z nabrežinami, se lovila po terasah,
hodila prek zloženih vinogradniških stebrov, pod figo vonjala dišečnost njenih
listov, opazovala velikega, vsaj pet centimetrov dolgega hrošča, črnega, v
oklepu, ki je klešče preteče narazen držal, češ pusti-me-pri-miru-sicer-te-uščipnem,
občudovala dve ptici, kakršnih tudi sam še nikoli poprej nisem videl – občutno
večji od golobov, rjavo sivi prek telesa, repa in glavi črni, kljuna izrazito
oranžna, krog vratu pa vsaj centimeter široka in bela ogrlica…
Kasneje
pa je Mala dobro zalila limonovec, kumvkat in mini jablano, rastočo v čebru, in
s palčkom v svoji senci, da jo čuva pred ne-vem-čem, da mi je bilo moč
populiti, s koreninjem vred, silno travo in plevel, ki je kazil pogled na omenjena
drevesca…
Ni komentarjev:
Objavite komentar