Že dolgo, predolgo…

Že dolgo dovolj mi je spak vseh dvonogih,

sebične goltavosti, njenih laži,

prav vse nemorale brezličnih premnogih,

ob njih svet v zaman se nenehno vrti!

 

Dovolj goljufanja, daj dama, slepila,

in majhnosti, zlahka bo zlezla v rit,

opolzka, pokvarjena, prazna in gnila,

vse kar je človečnega, hoče pobit!

 

Prek glave »strokovnih« mi je že bedakov,

se šola skazila v kopirni je stroj,

že dolgo več čakat poslednjih ni vlakov,

ostaja zaton le, dokončen razkroj!

 

Že dolgo, predolgo v vse družbene pore

nagon se je zvlekel, in se učvrstil,

ga nič več zbezat in izbrisat ne more,

bo rušil, dokler ne bo v nič spremenil!

 

Na srečo, vsaj mojo, sem že v končevanju,

že res, bom preklinjal, a bom ubežal,

ko svet bo podoben mesarskemu klanju,

pod rušo, v miru, spokoj svoj bom spal!