Zmogel bom…

Pač, bom, kakor bom, zmogel, in kolikor bom zmogel. Zanesljivo pa bom zmogel vsaj nekaj – oditi v čistem! Če mi že malodane sedemdeset let uspeva, to, da mi nihče ne more sprijenosti očitat, niti lažnivosti, kaj šele neke preračunljivosti, pokvarjenosti, sebičnosti, in kaj šele tega, da bi v riti lezel, ali se celo kot javna lastnina, vsem v uporabo, izkazoval, če mi ves ta čas uspeva, to, da nikogar nisem ogoljufal, ali okradel, potem ni vrag, da mi še teh nekaj let ne bo v takšnem ostati! Od prednikov sem čisto ime prejel v uporabo, in takšnega nameravam tudi svojim otrokom predati!

 

Res je, srečeval sem, žal, mnoge, premnoge drugačne. Bržčas je moja načelnost kriva, je neomajna, da jih lažje prepoznavam, tudi med tistimi, ki zase »vedo«, da so v redu, obenem pa se ne zavedajo niti spreminjajočih se svojih mnenj, in ravnanj, lastnega prilagajanja novonastalim okoliščinam. Redki so, ampak zares redki, katerim se upam roko podati, za katere vem, da so vselej takšni, kakršni so se tudi poprej kazali! Preredki! In…

 

Mi je že prijatelj, leta nazaj, »oporekal« to mojo načelnost, ko me je nekomu opisoval, in je bila edina omemba, katero bi bilo moč, pogojno, v minus šteti, to, da sem »tako prekleto načelen«, ampak – moralnost temelji na načelnosti, potemtakem je ni, in je ne more biti, tam, kjer nenačelnost, prilagodljivost obstaja, in kraljuje! Ja, tja »je izginila vsa morala«, po kateri se dandanes mnogi sprašujejo, tja v »demokracijo«, kajti – tudi prej je ni bilo, vsaj v občih merilih ne, nikoli, čeprav je izgledalo, da je, vendar – eno je strah pred kaznijo, ki obstaja v družbi z vsaj minimalnim redom, drugo pa je zavestno, hoteno ravnanje, ki se tudi takrat, ko bi »prilika delala tatu« ne bo z lopovstvom izkazalo, iz enega samega razloga ne, ker – ga ni hujšega tožnika, sodnika, biriča meni, kot je tisti, ki v meni samem biva! Moje vedenje o ne- in prav, o ne- in dopustnem, o ne- in moralnem, posledično moja vest!

 

Pravijo, da se učimo do konca življenja. Hm, zaman se je nagonskim učiti, ko niti od preprostih laži do resnic niso zmožni dospeti, vsaj, za začetek, podvomiti v neke silne razlage in tolmačenja, in še bolj zaman, ko »naučenega« niti razumeti ne zmorejo. Le ponavljajo, kot neki papagajčki, v okvirih »naučenosti«! Obenem pa – res je, spoznanje se za spoznanjem vrsti in, verjemi, prav nič lepa niso spoznanja, tista, ki o »človeštvu« govorijo, pa si, ob tem opevanem učenju, marsikdaj zaželiš, da bi raje videl, ko ničesar ne bi ne videl, ne vedel, ne razumel! Da bi bil le eden izmed neštetih bedakov, ki neko »demokracijo« zganjajo in »svet rešujejo«, obenem pa ene in iste zaplete in težave v svojih začaranih krogih vrtijo!

 

Kakorkoli že, da, zmogel bom! Pa če crknem od naprezanja, bom zmogel! Odživetega in spoznanega ne mislim znova, izven tega pa tako malo ostaja, da bi bilo nerealno o tem sploh razmišljat, kaj šele za tem stremeti. So že, pred menoj, neki, niti jih ni tako malo bilo, odvrženi, pozabljeni, samoizolirani celo obstajali, in če so oni zmogli, bom tudi sam! Je vsekakor manj boleče biti stran od vseh, kot z neko iskrenostjo, z zaupanjem, s predanostjo izkazovati se, in to početi izključno za to, da v zameno prejemaš laži in hinavščino, preračunljivost, varanje, izrabljanje! Ne, preveč boli, ko ugotoviš, da si, bebec, nevrednim neko vrednost pripisoval, jo celo izkazoval! Ne nazadnje – škoda mojega življenja, vsake preostale mi sekunde, da bi jo v drek metal!