Aleluja,
drva mi bo popoldne pripeljal, vsaj tako je sporočil, in me bo, z njimi, vsaj
do jutrišnjega večera razporedil…
Gre za
zadnje količine, katere nameravam letos kupiti, in za katere upam, da bodo čim
dlje v zimo zdržale, po možnosti vse do njenega konca. Imam še neke rezerve, v
hiški, vse je potrebno razcepiti in razžagati, in imam še več rezerve v gozdu,
v povsem »surovem« stanju, v podobah debel, zvečine na sosednja drevesa
obešenih, pa bo pravi »užitek« že v tem, da jih na tla poležem. A bo, ker mora,
ker drugače ne gre.
K sreči
se zavedam obveznosti, tudi tistih, ki se na bodočnost Male, in na njen dom,
nanašajo. In, k sreči, sem še dovolj vztrajen, v nekih svojih namerah, in, k
sreči, še obvladujem svoje fizične zmožnosti, vsaj toliko, da se ne predam.
Nikoli se še nisem, doslej, le brezupnemu sem hrbet obrnil, ter se podal
naprej, drugam.
Danes
bom zadovoljen že, če mi uspe pripeljano spraviti na dvorišče, jutri pa cepilec
zaženem, in sebe, da mu ustrezno strežem. In tudi zlaganja bo veliko, prostor
neučakano čaka, da – dočaka!
Ko bi
še sosed prišel, pred petkom, ko Malo pride, da vsaj del razžaganega, njegovega,
a meni namenjenega, pospravim. Ko bo moj Sonko tu… ob njej zmorem biti samo z
njo, in zanjo. Ves čas na dosegu njenih pogledov, rok, pričakovanj, in želja,
tudi čez noč, ko se utegne zbuditi, in ko se ji samoumevno zdi, da sem v njeni
bližini.
Ja, ne
želim svojemu Sonku nikakršnih senc prek obraza vzbujati, pa je njen sijaj
vodilo mojih ravnanj. Bojda je tako prav, ne vem, kadar imaš rad, resnično rad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar