Ne išči
človeka med živalmi, če pa že, potem ga boš težko našel. In mu še težje dopovedal,
da obstaja tudi drugačen svet, od tistega, katerega je, med živalmi, vajen. In
bo skorajda nemogoče, to, da ga boš iz krempljev iztrgal…
Kalupi.
Obstajajo, in vselej so, in do konca bodo. So, v bistvu, edini način, na
katerega zmore nagonskost obstajati. In so povsod, kjer je nagonskost. In
skušajo vase ujeti tudi tisto, kar, po svoji zasnovi, ni nagonsko. Da bi
spremenili, sebi ustrezno, da bi potolkli, pobili, vse drugačno, njim
nasprotujoče…
Veliko
je bilo zapisov o »volčjih otrocih«, o dvonogih mladičih, denimo v Indiji,
katere so, kot nezaželene, starši odnesli v gozdove, in jih tam pustili. In so
jih volkulje, volčja krdela posvojila. Da so po vseh štirih odraščali, se s
tuljenjem, renčanjem, cviljenjem pogovarjali, z zobmi surovo meso trgali…
Veliko,
in še več je bilo nekega truda, napora, časa, potrebnega za to, da so takšne
mladiče, kadar so jih našli, in jih v svoje, dvonogo okolje, popeljali, v svoje
kalupe, ne-volčje, prestavili. A še vedno v kalupe, ki se od volčjih samo po
tem razlikujejo, da je hoja dvonoga, da pogovor teče v besedah, katerim pomena
ne poznaš, da jedilni pribor uporabljaš…
»Ljudje
večinoma niso zmožni videti drugega, kot površje, zunanjost…« je bilo zapisano
v pisanju nekega velikana misli, in ugotovitev še kako drži! Zato tudi
presojajo na temelju videnega, slišanega… na temelju čutnih zaznav, dočim…
Pri
živali obstaja »šesti čut«, razvita je, vsaj pri določenih vrstah, intuicija,
in žival zmore »zavohati« namere, razpoloženje, značaj, pa se zmore z
nezaupanjem izkazovati tudi krepko prej, preden jo slabe izkušnje do nezaupanja
pripeljejo.
Odklanjal
sem, kar dolgo časa sem odklanjal posledice teh kalupov, in rezultat, ki je bil
pozitiven, potrjuje mojo ugotovitev, da so prepričanja tista, ki usmerjajo,
uravnavajo izkazovanja, vsaj takrat, ko ne obstaja občutek lastne ogroženosti.
Takrat, pač, ko takšen občutek obstaja, takrat vse odpade, tudi prepričanja, in
samo nagoni, v nagonskem svetu, popeljejo…
Ugotovil
sem, v konkretnosti, v praksi, kako zmorejo ti kalupi v lastno nasprotje
spreminjati neko živetje. Tisto osnovno, z zasnovanostjo porojeno, do konca
ukleščiti, mu ne pustiti živeti, drugače, kot nekje v globinah, in v nenehnem
trpljenju. Obenem pa…
Ptica
ne zmore mladičev učiti drugega, kot tisto, česar se je sama naučila. In jim ne
zmore dati zmožnosti, katerih tudi njej Narava ni dala. Nikakršnih zmožnosti,
od mišljenjskih naprej. Le kalupi ji ostajajo na voljo, le v kalupih zmore »vzgajati«,
pa čeprav bi tudi brez njene »vzgoje« ti kalupi, sami od sebe, delovali.
Mačka
uči svoje mladiče loviti. Prinese jim žive miši, in bdi nad ukom…
Šlo bi
brez tega uka. Vsi trije mačkonarji, katere imam, so bili krepko premajhni,
takrat, ko so k meni dospeli, da bi jih mačke česarkoli naučile! Dva sta bila
celo tako majhna, da niti do konca nista zmogla spregledati, in jima je bilo
potrebno s prstom smrčka voditi, da sta do ostankov hrane v posodici dospela.
In zagotavljam, da, v odsotnosti njih mater, nisem tekal naokoli, da bi miš
ulovil, in jim jo živo v učenje prinesel, vendar, in kljub temu – vsi znajo, in
zmorejo (u)loviti! In tudi vedo, kaj bodo z ulovljenim naredili…
Ja,
tudi kalupi so posledica nagonov, so samo podoba njihovega formalnega, posredno
vidnega, izgleda. Pa, potemtakem, ni šole, ki bi bila potrebna za to, da –
mladiči nikoli ne prerastejo svojih staršev, vsebinsko gledano, pač pa zgolj
njihove kopije, nekakšni naravni kloni postanejo. Tako je Narava zapisala,
takrat, kadar je svoje besede ohranjanju vrst namenila…
In – če
ni šole, če ni »vzgoje«, ki bi iz istosti drugačnost naredila, potem tudi upov,
utemeljenih, ni, da bi na temelju istosti svet kadarkoli drugačen postal! Razen…
Razen v
primeru, ko bi svet človeka smel na svojem zaživeti, ločen od nagonskosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar