Dobro si zasluži dobro…

Lahko je biti dober, do dobrih. Pravzaprav ni samo lahko, pač pa je celo neizogibno, kajti v človeku obstaja potreba, ki dobesedno »žene« v izkazovanje dobrote. Po drugi strani pa…

 

Težko, pravilneje, nemogoče je biti dober do slabih, do tistih, ki si dobrote ne zaslužijo, je niso vredni! Ko bi bilo drugače, potem…

 

Potem bi bil enak njihovemu pravljičnemu »bogu«, ki barabam odpušča, ki, zlahka, vsem podobam sprijenosti skozi prste pogleda, in s tem, med ostalim, tudi briše ločnico med dobrim, na eni strani, in slabim, na drugi, briše ločnico, in postavlja vprašanje o smiselnosti etičnosti, človečnosti… ko pa je, na koncu, popolnoma vseeno, to, ali si živel človečno, ali pa si se s smradom, lastnim, izkazoval! Sicer pa…

 

Človečnost je na tem svetu že tako pod vprašajem, njena smiselnost. Še dobro, da še vedno obstaja, četudi zgolj v zrncih, med vsemi, katere je potrebno učiti uvidevnosti… da jih nikoli ne naučiš… med vsemi, ki so dobri… a bog ne daj, da se v lastni stiski z delitvijo, z dajanjem izkažejo… med vsemi, ki dejansko častijo samo tisto, kar je njim, njihovi sebičnosti v prid, medtem ko vse ostalo…

 

Nič nenavadnega, v Naravi, takšno izkazovanje. Vsaka zver se v svoji sitosti z »dobroto« izkazuje, ko po drugih ne posega, ko pa ji začne kruliti… takrat je »moralna« samo v primeru, da strah občuti, da se boji, palice, verige, puške…

 

Ta svet, dvonog, je sestavljen iz mnoštva lažnivih, zlaganih podob, pa ni nič čudnega, v tem, da na njem laži prevladujejo. Vsakršne, na vseh področjih. In zlasti tiste, katere kot absolutne, zapovedane resnice »razumevajo«, ti, ki razumevanja, dejanskega, sploh zmožni niso!

 

Vem, večina se, ob prebranem, ne bo strinjala z menoj, večina, pač, bolje ve, kot vem jaz, a mi je glede tega že vseeno postalo. Popolnoma vseeno, kajti – predolgo sem se z neumnostjo trudil, da bi mi vsaj kanček upanja ostal, v to, da ji je moč karkoli dopovedati. Ne nazadnje – če, ti večinski, skozi tisočletja, ob nemajhnem številu primerov, niso zmožni večinski ne-prav ugotoviti, posledično dospeti do zavedanja o lastnih miselnih nezmožnostih, potem jim nihče, po tem vprašanju, do živega ne pride! Zanje je »zemlja«, še vedno, ploščata… in problematični so tisti, ki drugače trdijo.

 

Resnično, nisem in ne želim biti »bog«, da bi se z odpuščanjem neodpustljivega izkazoval, potemtakem tudi ne morem dobrote namenjati tistim, ki se neodpustljivo izkazujejo! In zna takšno spoznanje tudi žuliti, kajti – kadar imaš nečesa na razpolago, in ti v presežkih ostaja, ker nimaš komu dati, takrat se povprašaš o tem, čemu sploh razpolagaš s tem?!

 

Odgovor je, k sreči, preprost: zato, ker je tako! In prav zaradi tega, ker je tako, ker ločuješ med dobrim in slabim, zmore dobrota, zmore vse, kar je vredno, svojo vrednost ohranjati. Ko bi jo metal, kot »bisere v svinjak«, bi, bržčas, neka samoumevnost, ničvrednost postala!

 

Dobro si zasluži dobro, slabo naj slabo prejema!