Ne
želim si nobenega obeležja, neke plošče, z napisom živel-in-umrl, denimo,
nekega nagrobnika, ničesar si ne želim, po svoji smrti… z izjemo tega, da bi jo
tisti, ki so »moji«, čim lažje prenesli…
Želja
sem se naveličal! Večinoma sem želel v prazno, marsikdaj tudi v polno, na
žalost, saj se je to polno kot kup zlaganega izkazalo, gnilega, nevrednega! In
le neke skromne želje, za katerih uresničitev sem zmogel sam poskrbeti, ali k
njej vsaj prispevati, so se mi izpolnile.
Pomagaj
si sam, in bog ti bo pomagal. Ne verjamem v boga, ni ga, zanesljivo ga ni. In
tudi, ko bi bil – po vsem doživetem, po vsem spoznanem, bi moral biti zelo
problematičen lik, do skrajnosti nemoralen, nepravičen, sprijen! Ne, ne
verjamem v pravljice o bogu, kajti… ja, hudič pa obstaja, to pa vem, in sploh
ni treba do pekla počakati, da ga spoznaš, zmore bistveno prej poskrbeti za to,
da te s peklenskim sooči! Se v številnih podobah kaže, preštevilnih.
V
bistvu si želim, da za menoj ničesar ne bi ostalo. Z izjemo mojih otrok,
seveda, ki pa naj kar se le da svoji bodo, sami prepoznavni, in ne
očetovi-otroci. In – predvsem naj bodo ljudje!
Ne
želim si obžalovanja lažnivosti, zahrbtnosti. Ne želim si črnih oprav, v katere
bi se tema odevala! Ne želim si besed o neki moji dobroti in ne vem čemu še, iz
ust sprijenosti, goljufivosti! Niti tega ne želim, da bi me, ta sprijenost,
pospremila, na moji zadnji poti. Čim manj naj jih bo na njej, na tej poti, in
izključno tistih, ki so zares meni, in zame, jaz pa njim. Nobenega smradu, le
iskrenost, dobrota!
V
bistvu… ko bi obstajal nek možic, nek palček, morda dobra vila, s čarobno
paličico, potem bi eno samo željo imel – ni me, nikoli me ni bilo, sploh me
rodili niso, na ta svet! A kaj, ko ne obstaja, in kaj, ko pa so me, rodili.
»Življenju«
bi moral biti hvaležen, toliko »lepega« mi je razkrilo! Nikakor me noče neukega
pustiti, se, še vedno, trudi, s tem svojim razkrivanjem. Le da vse počasneje
goltam njegova sporočila, in mi je vedno manj mar zanje. Za življenje kot tako,
samo po sebi. Čemu bi mi bilo, ko pa mi nikdar ni hotelo biti, tega življenja?!
Treba
je uživati v vsakem trenutku, neštetokrat slišane besede črvov, mislim vsaj, da
so črvi, glede na to, da glasovi od spodaj prihajajo, od nizko spodaj, nekje s
tal. Uživaj, uživaj, črvom tako drugega ne ostane, kot da uživajo. Le s čem
drugim bi se še zmogli izkazati?!
Ne,
res, ničesar ne potrebujem, in ne želim, po svoji smrti, in ob njej! Čemu bi
takrat, ko pa do tedaj ni?! Le…
Ja, naj
»moje« čim manj (za)boli, in naj mi odhoda prisotnost pokvarjenosti ne (s)kazi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar