Dete, nikar!

E, Malo moje…

 

Maloprej sem zaključil, za danes, z Rima rajo. Večini naslovnikov (administrator mi namreč omejuje število dnevno poslane pošte) sem poslal natečaj, za prihodnji festival. Potem pa sem še kopico neaktivnih naslovov zbrisal iz imenika. Vsaj delček rimarajanja, za to šolsko leto, sem o(d)pravil. Priznam, iz leta v leto mi je težje ukvarjati se z nekimi banalnostmi, a sem obljubil, da bom vztrajal do vključno petnajste prireditve, do takrat, pač, ko jih sedemdeset dopolnim. Potem naj si drugega poiščejo…

 

Tudi bunkice sem nabral, so že v skrinji. In se spomnil, nedolgo nazaj, da bi bilo dobro, ko bi nekaj kruha odmrznil, da kasneje vsaj nekaj zaužijem.

 

Samo malo več kot dva dneva je, kar nisi tu. In danes me je nek prijatelj povprašal, prek e-pošte, kako je z mojim življenjem. Ne bom ti povedal, kaj sem mu zapisal, v odgovor. Z izjemo tega, da do (na)smeha dospem, kadar si tu, vmes pa čakam, na to, da bom dospel…

 

Ja, dete, dva vzorca boš imela na izbiro. Za svoje življenje. Prvega se ne trudi iskati, kamorkoli pogled upreš, ga ugledaš. Drugega… boš videla, spet, v petek.

 

Ne želim ti svojih izkušenj, in spoznanj, nikakor ti jih ne želim, nasprotno, čim kasneje boš do resnice dospela, več trpljenja ti bo prihranjenega!

 

Upam, da te nikdar ne bom doživel v podobah prvega vzorca, v podobah sebičnosti, celo sprijenosti! Razen v primeru, kakopak, da boš želela dokončati, pokončati še tisto, v meni, kar še ni uspelo biti pokončano. Ne bodi brezlična praznina, kakršno je že na daleč moč zavohati, pa naj se še tako ureja, še tako za svoj izgled skrbi, ker, veš – ne pomaga, noben ovojni papir ne pomaga, tudi najlepši ne, kadar je govno vanj ovito!

 

Tiste, ki bodo zate imeli srce, ne boj se, ne bo jih mrgolelo, nosi, kot čudežno neko dragocenost, v svoji dlani, v svoji duši! Nikoli jim ničesar slabega ne počni, nikoli jim hrbta ne obračaj. Ostali?!

 

Ostalim boš, kolikor te bodo potrebovali, kolikor bodo v tebi neke koristi videli, zase, nič več! Ostalih se boj, nauči se prepoznavati jih, in jih ločevati od nekih redkih! Veš, ena sama iskrenost je neprimerljivo več vredna, kot tisoče hinavščin, laži, prevar! Ni življenja v tem, da množice »prijateljstev« iščeš, pač pa v tem, da eno samo, dejansko, najdeš!

 

Ne, Mala, nikar naj te prvi vzorec ne prepriča, in te povleče, nikar! Predobra si zanj, tako se vsaj izkazuješ, predobra za to, da bi, kot smet, v smetju končala!

 

Ko bi vedel kam, bi te odpeljal tja, v nek kotiček, v katerem ljudje živijo. A ne vem, kje je, ne vem, če sploh obstaja, tak kotiček, da si v njem pred vsem ostalim obvarovana! Se bojim, da ga boš morala sama najti, v sebi predvsem, in v nekih redkih, v kolikor ti jih sreča nakloni. Nikar povprek ne glej, to raje tistim pusti, ki so za v povprek, ki so povprek!

 

Vrednote, Mala moja, vrednote so tisto, kar o marsičem priča, če ne o vsem. Verjemi, ni avtomobila, nekih zidov, zlatnine, nekih »pravih dedcev in darežljivih bab«, golazen prekleta, ni, ničesar ni, kar bi bilo človeku vrednejše od iskrenosti, od predanosti, uvidevnosti, človečnosti! Ni, in ne more biti, razen za – v prvem vzorcu izkazovano praznino, goltavo, sebično, preračunljivo! Pokvarjeno, da, nemoralno!

 

Sinoči sem izvedel, da želiš sama ajat! Kako to?! Tu te na kavč ne spravim, če hkrati ne zlezeva nanj. In ko bi šel drugam, preden zaspiš – še ko grem na stranišče, me na vznožju kavča pričakaš, ob ograjici! In le uro, morda uro in pol, po tem, ko zaspiš, in se »zabetoniraš« na svojem mestu, zmorem do računalnika, potem pa – hitro nazaj, kajti Sraka bo začela ugotavljat, če si ob njej… in tudi zares ugotavljaš, in potrebuješ nek stik, z menoj, pa da vse do jutra, v miru, spokojno oddrnjohaš…

Bom videl, če boš tudi pri tati želela sama ajat.

Sicer – ko pomislim na tvoje razpoloženje, med najinim uspavanjem, močno dvomim v to, a bom videl…

 

Poznaš, morda, način, s pomočjo katerega bi bilo moč čas še bolj v tek pognati?! Namreč – ko si tu, brzi, hudič, tako hitro mineva, ko pa te ni…

 

Veš, tvoj tata je bedak, velik bedak! Prepričan je namreč v to, da je bolje prejemati bolečino, kot drugim jo povzročati. In samo v skrajnem primeru udari, pa še takrat ne s pestjo, pač pa z besedo, z ravnanji, s hrbtom, na primer, ko ga pokaže. A je za to, da tak udarec kot udarec doživiš, potrebno nekaj v sebi imeti. Denimo dušo, srce, zavedanje in – vest! Tako da… ja, govno, ki je v celofan zavito, z vsem naštetim ne razpolaga. Ko bi, potem bi se povsem drugače izkazovalo!

 

Jutri bom do konca natečaj poslal, enkrat proti večeru, in s košnjo zastavil, da bova spet tekala, in premagovala vzpetine, nabrežine. Tvoj vozni park – toliko prostora ima na voljo, da te na varnem čaka. Ostalo zaseda les, pa ti bo tata, v bodoče, s koleščkom, in s skirojem, stregel. Igrače pa… jih bom, vsaj za silo, v red spravil, da boš imela kaj počet, ko z njih razmetavanjem kreneš…

 

Upam, da ne misliš name toliko, in tako, kolikor in kakor mislim jaz nate! Naj ti čas čim bolj prijetno teče, v nasmejanosti, razigranosti, v veselju! Ne bi smelo tebi biti zapisano tisto, kar je bilo, zlahka, meni, si premajhna, krepko premajhna, da bi smela biti trohice slabega deležna!

 

Rad te imam, Giska tatina!