Zgodilo
se je natanko tako, kot sem se bal, da se bo…
Sosed
je prišel, za en sam dan. In se je lotil krajšanja obeh debel breze, od zgoraj
navzdol, kos za kosom. Ne samo, da ju je skrajšal do polovice, razžagano mi je
tudi pripeljal in lepo zložil dobesedno tik vrat na dvorišče…
Ko sem
ga ugledal, ob enem izmed mnogih »pripeljevanj«, sem se nekako prigugal do
njega, in se mu opravičil. Nerodno mi je bilo, ker mu niti malo, objektivno ne,
nisem mogel pomagati, ker – kot prvo je Malo doma, ob njej pa ničesar takšnega
ne morem početi, kot drugo pa… imam nizek krvni pritisk, in sem vremensko
dovzeten, pa se, ob dnevih, kakršen je bil današnji, ko se, očitno, z zračnim
pritiskom resnejše spremembe dogajajo, soočam z vrtoglavico..
Ko je
slišal pojasnilo je, široko nasmejan, zamahnil z roko in dejal »Nič se ne
sekiraj, ti samo glej, da bo čim prej spet vse v redu…«
Vem,
tudi jaz bi njemu tako, a mi je, kljub temu, nerodno. Bistveno raje bi z njim
vred znoj znojil, kot pa da ničesar nisem počel, a dočakal rezultate sosedovega
dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar