Zjutraj
sva sklenila, da bova zajtrkovala makarone, ki so od včeraj ostali. Namenoma
sem jih (pre)več skuhal. Ne samo, da so bili odlični, pač pa so bili dobesedno »sladki«,
po tem, ko se je odločila, da bo žlica počivala, naslonjena na krožnik, in bo
raje z rokico jedla. In sledovi tega njenega početja so bili vidni od ušesa do
ušesa…
Ena
redkih želja, njenih, katerim sem danes zmogel, zaradi svoje vrtoglavice,
ustreči. In mi je po zajtrku pomagala, da sva preostanek razdelila cuckoma in
mačetu, ga je bilo dovolj za celovit obrok…
Marsikateri
njeni želji, kateri običajno ugodim, danes nisem zmogel iti naproti. Tudi na
sprehod nisva šla, čeprav si je zelo želela iti, vendar – če treščim nekje
sredi poti, ne vem kako bi z njo počel, obenem pa se njej niti sanjati ne more,
kaj naj bi počela z menoj…
Trikrat
se je zgodilo, da sem klečal ob školjki, in vanjo praznil vsebino želodca.
Vsakič je dete prišlo k meni. Najprej me je trepljala po hrbtu, nato božala, na
koncu pa se je stisnila na moj hrbet, me objela, in slišati je bilo njen, upam
si trditi, da zares tožen, zaskrbljen »tata buha«…
Ja,
dete, ti si danes skrb za tato izkazovalo, tata pa je, v odnosu do tebe,
odpovedal. Ne bom rekel, da na celi črti, a marsikaj, kar ti sicer izpolnim, ti
danes nisem!
Na
srečo ni bilo tako hudo, z njenim razpoloženjem, kot bi se dalo sklepati iz
prebranega. Počela sva pač stvari, katere je moč početi sede, in brez nekega
miganja z glavo. In velikokrat se je, tekom dneva, dalo poslušati, kako –
zadovoljna poje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar