Hvala, raje goloba gledam…

Pravijo, da je »bolje vrabec v roki, kot golob na strehi,« potemtakem pravijo, da je bolje vsaj nekaj imeti, kot nič…

 

O (iz)rekih, tudi o njih, sem marsikdaj zapisal, in pojasnjeval, kateri je »ljudski«, katera misel pa o modrosti govori, ko življenje v skopih besedah opisuje. In tudi za tega, s katerim zapis zastavljam, si upam trditi, da ga je zgolj pamet izkazala…

 

Če poenostavim, in »prevedem« zadevo, potem to naredim na sledeč način: vrabec-v-roki je imeti nekaj malega, golob-na-strehi je imeti nič. In takoj potem, ko »prevedem«, se lahko povprašam, če je res bolje, na primer, da imam malo nečesa, tistega, pač, kar negativen predznak krasi, ali je bolje, če taistega sploh ne poznam. Denimo – je bolje, da imam vsaj malo nekega čira na želodcu, ali je, morda, bolje, da z želodcem nobenih težav nimam…

 

Ne vem, če si zmoreš zamisliti sledeče: vse svoje življenje, desetletja dolgo, si zaprt v neki kletki, v prostoru, v katerega »zunanjost« ne seže. Ni sonca, njegovih žarkov, potemtakem ni svetlobe, ni dneva, le noč. Ni neba, da bi ga v njegovi raznolikosti gledal. Ni zvezd, ni petja ptic, šumenja potoka, ni, ničesar ni, z izjemo teme, tišine, enega in istega, ki se ponavlja iz trenutka v trenutek, in se tako samoumevno kaže, da se bolj ne bi moglo. Potem pa…

 

Potem pa se zgodi, da tvoj ječar, pomotoma, pusti odklenjena vrata kletke, in te radovednost ponese iz nje, in še dlje, na svetlo…

 

Zagledaš, občutiš popolnoma drugačen svet, vse tisto, kar nikoli poprej nisi smel, niti za hip, okusiti. Sprva si presenečen, celo s strahom zmoreš ugotavljati, ko pa negotovost in strah mineta, takrat spoznaš, da obstaja lepše, krepko lepše od tistega, kar si vse svoje življenje smel imeti, živeti. In ni se težko lepšemu, boljšemu prilagoditi, pa občutki veselja, celo sreče, hitro do dna tvoje duše dospejo, vendar…

 

Ječar je ugotovil svojo napako, stopil za teboj, te zgrabil, in te, spet, zaprl v kletko! Ter poskrbel, da njena vrata nikoli več ne bodo mogla biti odprta…

Ti v njej nisi enak tistemu, kakršen si bil pred svojim izhodom. Daleč od tega, spoznal, celo nekaj malega si živel svet, ki se je kot popolnoma drugačen izkazal od poprejšnjega, od sveta teme in tišine. Veš, sedaj veš, da ta, lepši svet, obstaja, celo to veš, da ti je malodane na-dosegu-roke, a daleč, tako predaleč, da nikdar več vanj ne boš stopil. In tako lep, svetel, da ga želiš živeti, četudi ga ne moreš. In kadar nekaj želiš, a ti ni dosegljivo, takrat to tudi pogrešaš…

 

Imel si »vrabca v roki«, za nekaj trenutkov si spoznal, da nekaj lepega obstaja, potem pa se je izkazalo, da je to lepo »golob na strehi«, da to tega ne zmoreš, in nikoli več ne boš, zmogel…

 

Zanemarimo naravo, značaj kot tak, zanemarimo tisto dejstvo, ki govori o tem, da bi rad po še-več segel, kadar do »malega« dospeš, in se povsem preprosto povprašajmo: lahko pogrešam tisto, česar ne poznam, za kar sploh ne vem, da obstaja?! Me lahko odsotnost taistega (za)boli, če sploh ne vem zanj?! Je ptici, v ujetništvu rojeni, kletka ljubša po tem, ko ji je enkrat uspelo po sobi frčati, krila raztegniti, jim življenje vdahniti?!

 

Dolgo časa sem mislil, da sem v pravljico segel. Da so mi zvezde v roke posute, da ni dneva, še najbolj deževnega, v katerem sonce ne sije, da ni večje iskrenosti, predanosti, da ni močnejšega, zanesljivejšega rada-te-imam od tistega, katerega sem živel, pardon, od tistega, za katerega sem mislil, da ga živim, in sem »letel«, kot ptica, vse do neba, in nanj, kasneje pa…

Ko ugotoviš, da si nek svoj čas preživel na »odru«, med »kulisami«, ko ugotoviš, da so zvezde, tebi (pri)kazane, popolnoma drugačne, kadar po svoje smejo, ko ugotoviš, da je v »resnici«, za katero veš, toliko laži, da resnica, dejanska, sploh zaživeti ne zmore, ker je za tvojim pogledom, za tvojim hrbtom popolnoma drugačna, takrat…

 

Takrat si želiš, da ječar nikoli ne bi pozabil na vrata, da nikdar svetlobe dneva ne bi doživel, saj je tudi pogrešati ne bi mogel, takrat si želiš, da bi zgolj pri dejstvih ostal, pa naj se še tako kruta zdijo, lažje jih je prenesti, kot je prenašati laž… in vedeti, da si jo živel!

 

Raje imam nič sreče, raje imam goloba-na-strehi, nedosegljivega, da nikdar občutka držati-ga-v-rokah ne spoznam, kot pa da spoznavam laž, neko pravljico, ki se mi v domnevanih lepotah razkriva, dejansko pa me, korak za korakom, vodi do spoznanja, da – pravljice sploh ni, da je med-ki-v-potokih-teče zgolj iluzija, farsa, najnavadnejša laž!

 

Hvala za kulise, blesteče, barvite, radost vzbujajoče, ko pa bom, slej kot prej, tudi v tisto za njimi pogledal, in le obilje nelepega, do trpljenja segajočega videl!

 

Ne, nikakor ne more biti bolje imeti-vsaj-malo-laži, kot imeti je nič, živeti v resnici, v iskrenosti, živeti natanko tako, kakor se ti izkazuje, in se za tvojim hrbtom ne spreminja v lastno nasprotje!