Malo, »vitek« diši!

Ja, je tata danes zavitek pekel. Dvaindvajset jih je, oziroma nekih deset kilogramov…

 

Skorajda pet ur stacionarnega dela, stoje, in samo za tri cigarete, vmes, na hitro, počitka. Že res, da sem tudi perilo, med peko, pobral, zložil in pospravil, že res, da je bilo tudi pomivanja dovolj, ne nazadnje, samo tri pekače imava, za današnjo količino pa bi jih še enkrat toliko potreboval, a je bilo to premalo, za neko razgibavanje, pa mi križ zdaj svojo pesem poje…

 

Razmišljam, da bi v prihajajočem tednu zgodbo ponovil. V skrinji namreč imava še tri pakete kakijev, enega manjšega in enega šest kilogramskega smokev, vse lansko sadje, pa bi se vsaj tistega večjega paketa, s smokvami, rad znebil, ga v zavitek pretvoril. Količina letošnjega sadja, v zmrzovanje danega, se namreč počasi veča, prav tako je vse več paketov z zavitkom, in ne bi škodovalo, preglednosti radi, če se starih zalog znebiva…

 

Bom videl. Eno je načrtovati, drugo izpeljati. Tudi kositi moram, in ne bi bilo narobe, ko bi najin domek pospravil. Bom videl…

 

Zdaj bom križu pustil do besede, za nek čas, da se izpove, čim bolj, in me potem pri miru pusti. Nato pa bom znova šel obirati, pa – dokler naberem, očistim, spasiram in pospravim, ura in pol, če ne dve, takoj. In tudi zavitek se bo, tačas, ohladil, in ga bo potrebno pospraviti. In bo že mrak, morda celo tema. Čas nočnih obiskovalcev, v tatinem primeru čas v prazno namenjen, zgolj temu, da mine. V čakanju nate. Si mi še edino ostalo, kar smem z radostjo čakati, vedoč, da v nekem realnem času tudi dočakam. Sonko moj lepi, dušica moja, čista, kot solza čista, nepokvarjena.

 

Ja, »vitek« diši, in tata čaka na trenutke, ko te bo smel gledati, pacaronko, kako se sladkaš z njim!