Prijatelji ali zgolj – »prijatelji«…

Zelo malo je prijateljev, tistih posameznikov, ki so s teboj tudi takrat, ko se utapljaš… in ne samo takrat, kadar od tebe neke koristi, sebi, pričakujejo, jemljejo! In še krepko manj je tistih posameznikov, prijateljev, ki so ti dejansko voljni in predvsem zmožni pomagati, razrešiti tvoje težave…

 

Najlažje je posoditi nek denar. Nekaj minut traja, da iz tvojih rok dospe v roke nekoga drugega, in pomoč je opravljena!

Najlažje je presežek nečesa svojega drugemu dati, tudi takrat kaj prida svojega časa ne izgubiš. In se ne odrekaš, kakor se moraš takrat, kadar, banalen primer, poslednji kos kruha podeliš…

 

Vendar – težave so raznolike, marsikdaj celo povsem po nepotrebnem povzročene, in marsikdaj o ničemer pomembnejšem ne odločajo. A obstajajo tudi takšne, ki so presodne, dobesedno, za tisti biti-ali-ne-biti, (pre)živeti ali ne! In jih ni moč »z levo roko« odpravljati…

 

Da, prijatelje spoznaš takrat, ko ti »zagusti«, takrat, ko pri večini le njih hrbte gledaš, in vrednost teh prijateljev zmoreš ugotavljati zgolj na temelju tega, če so, ali niso zmožni reševati, in predvsem rešiti!

 

Zelo malo, in še manj, je tistih, ki zmorejo, zares zmorejo, in so se zlasti pripravljeni odpovedovati, svojemu času, svojemu življenju, svojim željam, potrebam, obveznostim… in to izkazujejo »samo« zaradi tega, da drugemu rešijo!

 

Marsikdaj me prime, da bi »s smolo usta zalil« nekim, ki mi o pomoči, o dobroti pripovedujejo, kajti – med njimi enega samega ne poznam, ki bi, denimo, spet banalni primeri… dve leti, vsaj, svojega življenja, namenil temu, da bi določenim veselje spočel, in to naredil tako, da bi jim prevajal, brezplačno, kakopak, pričakujoč zgolj njih veselje, ob čemer ugotoviš, da so od nekih štirinajstih, morda tudi več, prevedenih rokopisov, samo štirje dočakali svoje knjižne podobe, medtem ko so ostali prepuščeni dobri volji, nameram, prizadevanjem njih avtorjev, in da, morda, nikoli ne bodo izšli, da, morda, tvoje delo nikoli ne bo neke svoje smiselnosti dočakalo… razen tiste, seveda, ki se je v podobah pomoči izkazala.

 

Enega samega ne poznam, ki bi krepko več kot pet tisoč ur svojega življenja, namenil temu, da bi drugemu življenje povrnil, voljo do obstajanja, ga odvrnil od tega, da roko nadse dviga, ki bi s tem drugim trpel, ampak res trpel, medtem, ko bi odpravljal njegove težave, ki bi, za ves ta čas, pozabil na vse ostalo, malodane na vse ostalo, a zagotovo na sebe, na svojo pravico do lastnega življenja, ki bi vse svoje želje v bistvu v eno samo usmeril – pomagati, rešiti!

 

Enega samega ne poznam, ki bi v časih obče histerije, občega izkazovanja »dobrote«, »človečnosti«, lasten položaj tvegal, se šikaniranjem izpostavljal, ki bi bil malodane za izdajalca ugotavljan… radi tega, ker je pomagal, in v pomoči tudi uspel, k temu, da so smeli nedoletni otroci na »razvit Zahod« dospeti, v »zibel civilizacije«, lažne, ničeve, kakopak, da so lahko ob svojih starših odraščali…

Ja, ko poslušam o silni »pomoči« in »dobroti«, pa še o čem drugem, zgolj o hinavščini, o lažeh poslušam! Kakorkoli že…

 

Prijateljev ne najdeš na cesti, v bifejih, v kurbiščih, na vsakem koraku, ne, tam najdeš le sebičnost, nesposobno sebičnost, zgolj – »prijatelje«. In je prav tako, da so redki, ki se zmorejo kot prijatelji izkazati, zaradi tega tudi so vredni, dragoceni. In predvsem takšni, da – si jih večina niti zasluži ne!