Pa kaj, če obžalujem?!

»Žal mi je«, a zasnovan sem tako, da mi smrad smrdi! In tudi vzgojen sem tako, da s sprijenostjo ničesar ne želim imeti, pa – če se mi s sprijenostjo izkazuješ, potem sam/a sebe meni izbrišeš! In jaz samo ugotovim, da te, v tvojih sprijenih podobah, meni – ni.

 

Dete moje, upam, da ti nikoli rilec ne zraste, nikoli! Tata ne mara dvonogih svinj.

 

Hvala za laž, obdrži jo zase, meni je resnica ljubša!

 

Samo idiot se nikoli ne nauči, da na tleh drugega kot smetja ni pričakovati.

 

Ničesar bolj ne obžalujem, kot to, da sem pomagal pomoči nevrednim! Takšnim, ki zmorejo, brez slehernega zadržka, drugih življenja uničevati.