Spet.
Kakor mnogi pred njim, in kakor bodo mnogi, ki sledijo. Odpeljal sem Sonka…
Že ob
slovesu je zakričala, praznina. Kaj zakričala, tako je zarjula, da je nekje iz
utrobe bolečino priklicala. Vajen sem že, te bolečine, čeprav se je nikdar ne
bom navadil.
E, dete
moje dobro, že v svojih rosnih letih si mi ukradena. A to niti ni tako hudo,
kot je to, da je tebi marsikaj ukradenega! Več, kot bi kdajkoli smelo biti!
Zaradi plehkosti, zaradi tistega »živelo življenje«, ki se za nič ne meni,
razen zase, za lastno ničevost. Ja, »živelo življenje«. Marš!
Ne
ostane mi drugega, odšteval bom trenutke, vse do naslednjič, ko bova spet
skupaj, v objemu. Sam jih bom odšteval, pa če se ves svet krog mene zgrne,
zgolj sam.
Noben
avto ne bo pri tati ajal. Le cucka, na verandi, mače, pod klopjo na balkonu, in
mačkonarja, nekje blizu hiše. In pajki…
Veselo
razpredajo svoje pajčevine. A kaj, ko nočejo ugoditi mojim željam, da bi jih
prek mene razpredli, in izpili, do konca, še tisto, kar je v meni ostalo. In
česar pošasti niso uspele izpiti, da bi dokončale, kar so zastavljale!
Smejko
moj, Sonko tatin, Skokica, Giska, Seronja, Medo, Žabonar…
»Tati,
tati, tati,« celo večnost ne bo ročic, iztegnjenih k meni, da v naročje vzamem.
Celo večnost ne bo »moja tata«, celo večnost nihče tati ne bo rok gledal, in
ugotavljal »tato buba«, celo večnost ne bo neke Zvezdice, zlate, mile, da bi jo
stisnil, kot bi jo hotel pod kožo spraviti!
Ja, ne
ostane mi drugega, oddelati, kar čaka, da oddelam, in odštevati trenutke. In ob
tem preklinjati ves sebičen smrad, ja, oprostite, Ihanci, vse prasce in prasice
tega sveta, na čelu z največjo, kar mi jih je bilo dano spoznati.
Ja,
pogrešam te, Malo, moje lepo. Danes nisi hotela iti »pa-pa«, pa si me bolela že
v času, ko sem te na odhod pripravljal. A to ni pomembno, niti malo, pomembno
je to, da – rilci uspevajo, da žrejo in pogoltnejo vse tisto, česar zasrati ne
zmorejo!
Zdaj
grem pa delat. Da brezo do konca pospravim, posodo pomijem… pa še marsikaj se
bo nabralo, v hiši in okrog nje, v hiši, ki je brez Sonka le kup zidov, in
neusahel vir bolečine. Idiot jaz, le komu, čemu sem življenje dajal?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar