Les
pospravljen, in posoda pomita. Še malo, pa bom tudi iz drugega pranja obesil.
Bunkice, Malo moje lepo, nabrane, in pospravljene v skrinjo…
Jutri
bom najprej zastavil s peko zavitka. Morava lanskoletne sadeže porabiti. Iz
samih fig ti ga bom spekel. Danes so, med nabranimi, prevladovale tiste manjše,
rumene, da, tiste, ki so prav medeno sladke. Boš z užitkom amala, ko na vrsto
pridejo…
Že
nekajkrat sem se namenil igrače pospraviti. Povsod ležijo, tako zgoraj, kakor v
kuhinji, a se nisem zmogel pospravljanja lotiti. Kot bi se mi zdelo, da si še
vedno tu, in je zaradi tega vse razmetano… E, dete moje.
Veseli
se in smej, dokler se še lahko. Prehitro boš videla še več, kot vidiš že sedaj.
In prehitro boš začela povezovati, ugotavljati. In prehitro te bo smeh minil.
Ne boš imela veliko od otroštva. Komu mar, kajne, pomembno je, da je treba vsak
trenutek izrabiti, za lastno ugodje, za lastno rit. V svetu silne »ljubezni«.
Marš, s to »ljubeznijo«, »bližino« in »toplino«, ko bi tako nizko padel, bi jo
lahko na vsakem vogalu dobil!
Že sem
o tem, a mi miru ne da. Nimaš sreče, dete moje, nikakor. Če boš po meni, boš
trpela, zaradi dreka, dvonogega, če ne boš po meni… boš, pač, tisto, zaradi
česar bi trpela, ko bi po meni bila. Ne zavidam ti, v nobenem primeru.
Kavč je
danes izjemno majhen postal. Namesto tebe, tvoje buče, stopal, rite, hrbta,
vsega, pač, s čemer se k meni stiskaš, med spanjem, da večino noči na polovici
svojega ležišča prespim, se je prek njega praznina razširila. Po celi površini,
in v vsej svoji tesnobnosti. Vrag vedi, če mi bo dopustila leči, in spati. A
vsaj nekaj ur je minilo, kar sva šla narazen, pa si mi vsaj za nekaj ur bliže,
da te spet zagrabim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar