Namenjena mi zvestoba…

Vsake toliko preverjam, komu »nekaj« pomenim, kdo se mi zmore z neko predanostjo izkazovati…

Šalim se, kakopak, četudi na račun resnice, ki v svoji krutosti še zdaleč ni šali podobna, a kljub temu…

 

Tisa in Tar, tudi mače, radi svoje tace pretegnejo, se, vsaj malček, in za krajši čas, na potep odpravijo, vendar – odkar Male ni tu, odkar sem sam, spet sam, vsake toliko preverjam, kje so kosmatinci, in vsakokrat ugotovim, da so, vsi trije, nedaleč stran, malodane na dosegu roke, pa…

 

Kadar sem zgoraj, takrat so tudi oni zgoraj, bodisi v verandi, ali na balkonu, ali tik hiše, v senci, ležeči, in kadar sem spodaj, takrat si, spet vsi trije, prostor poiščejo nekje na dvorišču, ali v kuhinji, kadar vrata, v zračenje, odprta pustim.

 

Priznam, prijajo mi posledice teh ugotovitev! Nekako toplo deluje spoznanje, pa čeprav se »samo« na »moje« živalice nanaša, čeprav…

 

Ja, tudi otroci mi, moji, s svojimi izkazovanji, o istem sporočajo, in zlasti Malo, kadar sva skupaj, kot klopek se obnaša, in celo takrat, ko moram na stranišče – vse tisto, s čemer se prej ukvarja, »spusti iz rok«, in to »samo« zaradi tega naredi, da bo pri tati, s tato…

 

In potem naj bi čakal na to, da čim-prej-odrastejo-in-začnejo-po-svoje-in-na-svojem-živeti… da bi jaz, spet, smel »življenje živeti«, ga – izključno zase imeti?! Ne, hudičevo ne, mi toplina, tista prava, ki zmore v preredkih obstajati, preveč pomeni, da mi ne bi bila edina dejanska bližina, katero si želim, brez katere tudi biti ne morem!