Osemnajsti mesec…

Teče osemnajsti mesec, kar, uradno, sam kljubujem. In gre, nekako…

Samost mi sicer ni bila prirojena, a sem rojen v okolje, v katerem se kot edina možnost kaže!

 

Je težko, ne bom trdil, da ni, obenem pa je lažje – ni laži, goljufij, nikakršne svinjarije!

 

Psihično zmorem, sem dokazal, fizično bom vse bolj šepal, vendar – dokler bom zmogel odločati, ni vrag, da ne bom do pravilne odločitve dospel. Takšne ali drugačne, vsekakor pa – brez laži, goljufij, vsakršne svinjarije!

 

Vse lažje rečem »ne«, vse lažje prošnjo odklonim, vse lažje k vragu pošljem! Čemu bi drugače, na temelju vsega izkušenega, čemu bi drugače, v odnosu do dvonogega dreka?!

 

Zdržal sem, domnevam, kot jaz, en in edini jaz, katerega poznam. Nikdar nisem maral mask, kaj šele, da bi jih nosil!

 

Zdržal bom samemu sebi zvest, pa če crkne vse krog mene, ali crknem sam. Zdržal bom – brez laži, goljufij, vseh svinjarij!

 

Poznam, nekaj primerov poznam, podobno kot jaz so doživeli, podobno kot jaz so se v samost podali, podobno, kot bom jaz, v samosti ugasnili. Ne vem sicer, če so odšli na enak način, kot bom jaz, vem pa, da bom pred odhodom krepko preklel! Pa ne življenja kot takega, ne, ne, zgolj tiste, neke, ki, nevredni, enega samega trenutka ne bi smeli tega sveta kaziti, ga ubijati, z lastnim smradom!