"Nisem vedel/a"...

Ne priznam več nobene veljave tistemu »nisem vedel/a«. Nobene!

 

Dovolj neumnosti sem prenašal, dovolj svinjarij goltal, pa zdaj zmorem sebi dopustiti svoj »ne vem«, ali »me ne zanima«, in celo tisti »marš«!

Dovolj je bilo, še preveč! Človeku bom vedno roko dal, vsem, ki bi celo svinjsko farmo s seboj zasvinjali, bom pa hvaležen, če v lastnem dreku ostanejo.

 

Usmiljenje, uvidevnost, sočutje?! Čemu?! Do koga?! Do dreka, povsem nemoralnega, sebičnega?! A, ne, ne bo šlo, ne bo! Prevečkrat poslušal, razna pojasnjevanja sprejemal, prevečkrat pomagal, prevečkrat – spoznal, da je drek zgolj in samo drek, in da iz njega drugega tudi biti ne more! Nikoli!

 

Ne, povsem mi je vseeno, glede tistega »nisem vedel/a«, polnoletnost ti je priznana, opravilna sposobnost tudi, potemtakem – če uničuješ, potem za seboj tudi popravljaj, in posledice nosi!