Moj
smrčozaver drnjoha. Spet je bilo obilo krohotanja, preden je zaspala, spet sem
bil v podobah telovadnega orodja, in blazine, in spet sem jo moral
prepričevati, da pa zdaj morava ajat, da bova za jutri mišice imela…
Spi,
spokojno, kot vedno, kadar je doma. Spi na čistem. Pa ne samo to, da ima svežo
posteljnino, ne, ne, ima čistost, kakršne nikjer ne bo imela, čistost spontane
iskrenosti. Nobenega glumaštva, nobenih laži, prevar, zahrbtnosti, in tudi
takrat, kadar je »tata hud«, z lahkoto zadevo razrešiva, in veva, da ima Mala
rada tato, tata pa njo. Zares rada, brez sleherne maske…
Popuščam
ji kolikor le zmorem, in tudi zanjo ne bi mogel reči, da ne pozna uvidevnosti.
Že res, da jaz bolj ubogam njo, kot obratno, a je res tudi to, da – takrat, ko
gre zares, takrat pa mora biti po moje…
Ni, ko
sva skupaj, njej ni nikogar, kogar bi pred mene dala, in tati ni nikogar, komur
bi čas namenil na način, da bi ga Mali odtegnil. In tata sploh ne razmišlja o
tem, kaj in kako bi mu prijalo, pač pa skuša, v največji možni meri, videti
izključno tisto, kar njegovemu Sonku prija.
Da,
smrčozaver je. Priznam, da mi je v marsikaterem večeru olajšanje, ko začne »dreto
vleči«. Takrat namreč meni počitek začne teči. Sicer ne tak počitek, da bi
lahko kjerkoli karkoli počel, ne, še vedno sem ji na dosegu roke, ali klica, a
vsaj lahko nekaj metrov vstran, nekaj besed zapišem, ali pa, na hitro, na
balkonu, ob priprtih vratih, pokadim. Pa še to samo za nekaj časa, za toliko,
kolikor vem, da me ne bo začela, v spanju, iskati, in bi se, ko me ne bi
zaznala, ob sebi, zbudila.
Ne, ne,
midva zmoreva spontano iskreno, in misleč drug na drugega. Tudi ona mi zna to
pokazati, tudi ona zmore svoje želje podrejati, in počakati, da na vrsto
pridejo. Upam, da ostane takšna, vse svoje življenje, da se nikoli ne spremeni
v…
Ah, ne
bom na tak način zaključil, s tem, ko bi omenjal, v kaj upam, da se nikoli ne
bo spremenila! Naj ostane, kakršna je, zares dobra, solzno čista, predvsem pa
mila, topla, predana dušica!
Ni komentarjev:
Objavite komentar