Pod udarci razmišljanje…

Če te kdo lahko tepe, na skrajno učinkovit način, potem to zmorejo tisti – katere imaš rad!

 

Vsak njih udarec te bolj (za)boli, kot te (za)bolijo udarci stotih drugih. In te v razmišljanje sili…

 

V kolikor so ti udarci po »nerodnosti« zadani, nepremišljeni, redki in slučajni… potem jim, četudi bolijo, oprostiš. Jih razumeš, vedoč, da se tudi sam zmoreš prenagljeno, povsem nehote, nevede izkazati.

 

V kolikor so ti udarci stalnica, praksa, povsem običajna, v kolikor se brez njih sploh ne zmore izkazovati, tisti, katerega imaš rad… potem se povprašaš, če si tvojega imam-te-rad sploh zasluži! Kajti svojega imam-te-rad/a do tebe ne izkazuje, z udarci, z bolečino tega namreč ni moč početi!

 

V prvem primeru, ko so udarci posledica neke prenagljenosti, predvsem in tudi šibkosti, nemoči tistega, ki udari, takrat (za)bolijo tudi tistega, ki jih izkaže! Jih obžaluje, se zanje opravičuje, jih sebi kot nedopusten greh pripiše. In skuša, v bodoče, povsem drugače ravnati.

 

V drugem primeru… so ti udarci, pač, stalnica, so pričevalci o tem, da v tistem, ki udarja, ene same trohice imam-te-rad/a ni! Pravzaprav ene same trohice imam-kogarkoli-drugega-rad/a ni, kajti tisti, ki brez obžalovanja udarjajo, zgolj sebičnost premorejo, in zmorejo imeti zares radi samo, izključno – sebe! Potemtakem se ti kot nevredni tvoje naklonjenosti izkažejo.

 

Kako, za vraga, bi lahko imel rad sebičnost, ko pa le-ta zgolj svojo rit časti?! Jaz pa, kadar imam nekoga rad, ne maram njegove riti, pač pa tisto, kar se v njem nahaja, njegovo dušo, srce!

Kako, za vraga, bi lahko imel rad sebičnost, ko pa le sebičnosti, lastni enaki, ustreza, prazna, ničeva, smrdljiva?!

Kako, za vraga, bi lahko imel rad sebičnost, ki enega samega zadržka ne pozna, takrat, kadar sebi išče, celo terja?! Saj nisem žival, da bi mi živalskost ustrezala!

 

Preveč udarcev sem prejemal, da bi brezpogojno v ljubezen verjel. Ne, ne, daleč od tega, nisem med tistimi, ki se o njenem obstajanju sprašujejo, vem, da obstaja, obenem pa vem tudi to, da jo sila redko zmoreš najti. Če imaš takšno srečo, seveda, ker boš prej zadel glavni dobitek na loteriji…

 

Pravijo, da ima ljubezen moč. In to trdijo celo tisti, ki je niti poznajo ne! Ni vsak biti-skupaj ljubezen, ha, večinoma je le biti-skupaj, in laganje o nečem, česar ne poznaš, zares ne živiš!

Da, ima moč, in to kakšno! Takšno moč, ki vsa odstopanja preprečuje, ki že ob najmanjši misli na neko sebično ravnanje, lastno, zadržke poraja, dovolj močne, da tega ravnanja ni. Takšno moč, da v skupnosti ne iščeš, sploh ne potrebuješ nekega »po svoje«, pač pa izključno po željah, potrebah skupnosti živiš, kot, nič več ali manj, njen del, del, ki skozi zadovoljstvo skupnosti tudi do svojega dospe.

Ima moč, vem, jamčim, da jo ima, le – rad bi bil te moči tudi deležen, rad bi jo izkusil, pa čeprav vem, da do tega nikoli ne bom dospel! Razen…

Razen v primeru svojih čičkov, marsikaj bi naredili, marsičemu svojemu in po-svoje bi se odpovedali, ko bi jih za to prosil, ko bi se zavedali, da bi meni bolje naredili, čeprav…

Ne, zares ne, ne bi mi bolje naredili, kajti tudi jaz imam njih rad, pa – čeprav sem se, v mnogih ozirih, odpovedoval svojemu življenju, za tiste, katere imam, ali sem jih imel, rad, tega od drugih ne pričakujem! Ne želim, da se kdorkoli odpoveduje, čemurkoli, zaradi mene, sprejemljivo mi je samo samo-odpovedovanje, porojeno iz potrebe nekoga drugega, da se odpove, sebi, v moj prid, v najin, naš, v skupen prid! Sprejemljivo mi je zgolj samo-odpovedovanje, s katerim se nekdo želi, in mora izkazovati, ker drugače ne zmore svojega rad/a-te-imam živeti! Vse izprošeno, vse izberačeno… je samo izprošeno, izberačeno, vrag vedi iz katerega razloga udejanjeno!

 

Kadar od nekoga pričakuješ, da ti bo ugodil in ugajal, da bo tvoje potrebe upošteval, tvoje želje izpolnjeval… takrat ne govori o tem, da imaš tega nekoga rad/a! Rad/a imaš namreč samo sebe, ničesar, nikogar drugega.

Kadar se nekdo trudi, sam od sebe, biti ti v ugodje, v ugajanje, in kadar tega ne sprejemaš, pač pa ugodje, ugajanje obeh, ali vseh, ki skupnost tvorijo, iščeš, skušaš ustvariti… in kadar je zadeva obojestranska, vsestranska, recipročna, ja, takrat šele, takrat samo lahko govoriš o obstajanju dejanskega, nesebičnega rad-imeti-drugega! Kadar se vsakdo znotraj nekega rad/a-te-imam svojim pričakovanjem odpoveduje, da pričakovanja drugega uresniči, in kadar ta drug, namesto izpolnitve lastnih, izpolnitev pričakovanj skupnosti išče!

 

Te lahko imam rad, obenem se ti lažem, te goljufam, se ti izkazujem na vse mogoče načine, in predvsem tako, da s svojim izkazovanjem zgolj o imam-rad-sebe-in-svoje-interese govorim?!

Te imam lahko rad, če te z zadolžitvami obremenjujem… namesto, da bi te razbremeniti hotel?!

Te imam lahko rad, če mi je TV program ljubši od tega, da bi svoj čas s teboj preživel?!

Te imam lahko rad, če mi je v večji užitek svoj čas preživljati v tvoji odsotnosti, »po svoje«, in kakor meni prija, izključno meni?!

Ne vem, obči pravijo, da je tudi to ljubezen, jaz trdim, da je zgolj farsa, laž, ki o »ljubezni« govori.

 

V najinem ne potrebujem svojega, je najino več, je sestavljeno iz tvojega in iz mojega! Samo obstajati mora, in poprej mora obstajati tudi nesebičnost.

 

Da, udarci. Običajna zadeva v svetu živali, povsem običajna! Tam, kjer pa človek živi…

Če te udarim, in to popolnoma nehote naredim, z neko besedo, z nekim svojim ravnanjem, potem bo ta moj udarec bolj mene bolel, kot zmore boleti tebe! In si ga nikdar odpustil ne bom, ne, do konca me bo moril, me razjedal! In če temu ni tako… potem se, očitno, tak udarec ne dogaja v svetu človeka!

 

Ne maram tistih, ki tepejo, se celo s tepežem redno izkazujejo, brez slehernega pomisleka, kaj šele obžalovanja! Ne maram, in jih ne morem imeti rad. Kadar se z nekom želim pogovoriti, moram to početi v obema sprejemljivem jeziku, in ti, ki tepejo, naj bi tudi enako poslovali, pa – naj se pogovarjajo s tistimi, ki tudi udarce delijo, in brez njih, brez svoje sebičnosti sploh obstajati ne morejo!