Ko postane dovolj, in preveč…

Nikogar ne silim, da bi moral »po moje« živeti. Nikogar ne silim, od nikogar tega ne pričakujem, da bi me moral prenašati, da bi se mu utegnil v breme izkazovati. Daleč od tega, takšnih, katerim bi v breme bil, niti v svoji bližini ne želim!

 

Skromne so moje zahteve, vsaj z mojega zornega kota, na temelju katerih spuščam, ali ne, v svoj svet, v svoje življenje. Zelo skromne, samo – bodi človek!

Če zmoreš etično, če se z etičnim izkazuješ, takrat si, zlahka, »moj/a«, če ne – potem ne moreš biti, ne glede na to, če si tega želiš!

Vem, gromozansko velike so, te zahteve, z vidika občestva. Ono sicer »ve«, da je »moralno«, a kaj ko ni, ko prilagodljivost, večna, ni in ne more biti načelnost, in ko etičnost na načelnosti temelji!

 

Dovolj me je »življenje« teplo, da bi si nepotrebnih udarcev želel! Ko bi hotel živeti v svinjaku, med prasci in prasicami, bi to že počel. Ko bi užival v lažeh, hinavščini, goljufiji, v sprijenosti, na splošno, potem me našteto ne bi motilo! Ko bi »imel rad« tako, da bi mi bil vsakdo, in vsaka, sprejemljiv/a, celo željen/a, in, kar zadeva žensk, v posteljo sprejeta, potem… v čem bi bil drugačen od nekega merjasca, na prašičji farmi, ki ima enako »rad«, in ta svoj »rad« z dobesedno vsako svinjo izkazuje?!

 

Ne, če sem ti v breme, če sem ti moteč, če ne deliš tistega, kar in kakor živim, potem – ostani, kjer si, ostani tam, kjer ti ustreza, kjer sam/a ustrezaš! In uživaj, kolikor se le da, le… takrat, kadar te bodo užitki v brezpotje pripeljali, takrat poti ne išči pri meni! Če ti ne ustrezam sedaj, bodi pošten/a, naj ti ne ustrezam tudi takrat, ko med sebi enakimi izhoda ne najdeš!

 

Kogar imam rad, do tega sem iskren, mu zaupam, brezmejno mu zaupam, dokler ustreza tistemu, kar imam rad – podobi človeka! In takšnemu sem pripravljen dati vse, kar mi je moč, za takšnega sem pripravljen potrpeti, in trpeti. Ko se mi enkrat kot nasprotje izkaže, ne moje, pač pa nasprotje človeka, ko se mi v sprijenosti, živalskosti izkaže, v plehkosti, praznini, v odsotnosti duše in srca… takrat ne morem imeti rad, pa če bi si še tako to želel! Ne morem, žal, a dreka nikoli nisem maral!

 

Vse življenje sem preživel uvidevno, do drugih. Šele na starost sem se začel učiti tega, da z uvidevnostjo ne kaže razmetavati! Ne zasluži si, sebičnost, pokvarjenost, uvidevnosti, dobrote, zaupanja, še usmiljenja ne! Ne zasluži! Zasluži si samo to, da trešči ob samo sebe, in ob sebi enake, da požanje tisto, kar v nedogled seje. Ničesar več, ničesar drugačnega, boljšega! Ne zasluži!

 

Če ti ne ustrezam takrat, ko veš, da me ne potrebuješ, naj ti ne ustrezam tudi takrat, ko me. Preprosto, sila preprosto! Nisem, resnično nisem idiot, da bom svoje življenje dajal za to, da bom, brezupno, smetje v ne-smetje pretvarjal! Ne da se, škoda časa, škoda življenja, mojega!

 

Če sodiš v farmo, potem bodi v njej! Uživaj med sebi enakimi, priklanjaj se polnemu koritu, jemlji, kar ti je v jemanje dano, brez slehernega zadržka, in »imej rad/a«, tako, natanko tako, kot hlevski znajo! Brez skrbi, prascev in prasic nikoli ne umanjka, vselej se »ljubezen« najde, pri roki… ali tam, nekje, pod repom.

 

Ne, nikogar v nič ne silim, od nikogar ničesar ne pričakujem, in eno samo stvar zahtevam, od sebe, in pričakujem, od drugih.

Od sebe zahtevam, da ne popustim, da samemu sebi zvest ostanem, dokler bom, da nikoli v svinjaku sebi ničesar ne bom iskal!

Od drugih pričakujem, da so zvesti samim sebi, da jim je tudi takrat, ko bi me potrebovali, toliko mar zame, kot jim je mar takrat, ko »po svoje« hitijo, v svetu, nekem, popolnoma drugačnem od mojega! Naj v njem ostanejo, tudi takrat, ko jim do bolečine, do trpljenja zasmrdi! Nisem, in ne želim biti čistilec greznice!

 

Dovolj, resnično dovolj, in krepko preveč mi je nemoralnega! S trpljenjem plačujem to, da sem smel njegove udarce prejemati. In se jim nameravam izogibati, v bodoče, kolikor se bo le dalo. Po tleh bom hodil, ne bom pobiral z njih! Čemu bi si, poleg podplatov, tudi življenje mazal?!

 

Živeti farmersko, nobena umetnost. Vsi nagoni to obvladajo, se s tem izkazujejo. Bodi tiho, ko je bolje biti tiho, kruli, ko je dopuščeno. Čakaj na žretje, dokler ti žreti ne bo dano. In predvsem svinjaj, povsod, in prek vsega, ter sebi najboljše poti išči. In to počni vse do takrat, dokler klavec ne prispe. Naj ti bo on rešitev, odrešitev, naj te on farmerskega osvobodi! Tako, pač, je, na farmi, med rilci.

 

Glede knjig so me že pred desetletji naučili, jih ne izposojam več, preveč so jih »pozabili« vrniti. Bi (pre)bral/a?! Če sodiš v moj svet, potem, izvoli, pridi, kadar ti ustreza, in beri tu! Če ne sodiš, potem naj pri tvoji želji, neizpolnjeni, ostane.

 

Glede laži nasploh… toliko sem jih goltal, in pogoltnil, da se boš namučil/a, v želji po mojem zaupanju, a je malo verjetno, da do njega tudi dospeš!

 

Glede hinavščine – enako, kot z lažmi. Hinavi, če drugače ne moreš, le tega ne misli, da ti nasedam!

 

Glede kraj, nasploh – ni res, da so žeparji nevarni, ni res, da so nevarni tisti, katerim, nekako, uspe do tvojega računa dospeti, nevarni, zares nevarni so tisti, katerim zaupaš, jim celo pooblastila daješ, in to počneš samo zaradi tega, da se ti izkažejo kot zaupanja nevredni!

 

Glede naklonjenosti, pripadnosti, ljubezni… ha-ha-ha-ha-ha, ko bi pravo našel, ji do smrti ne bi mogel verjeti, da je resnična!

 

Ne vem, morda jaz nisem vreden tega sveta, morda ta svet ni vreden mene, a, kakorkoli že – nisva primerljiva, ne sovpadava, ne uživava drug ob drugem! In zato tega sveta v svojem ne želim imeti.