Živite, in pustite mi umreti!

Ne vem, katere so bile prve besede mojih otrok, vem, da imajo danes zadnjo.

 

Starejši mi očitajo vzgojo, to, da niso smeli, kar so smeli drugi, to, da so morali, kar drugim ni bilo treba, Malo pa svoje očitke, domnevam, šele nabira. In tudi ona bo imela, čez čas, povedati o svojem očetu, zagotovo…

 

Pri starejših ni bilo ponočevanja, klatenja naokoli, ali tistega tu-imaš-denar-pojdi-nekam-da-bom-jaz-imel-mir, želel sem vedeti kje so, kadar so nekam šli, s kom so, do kdaj bodo. Tiranski nadzor tiranskega očeta… in tudi pri Mali bi rad vedel, kje, kako in ob kom čas preživlja. Bo namreč tudi to pomembno vplivalo na preostalo njeno življenje. Pač, tiranski oče, ne morem iz svoje kože…

 

Starejši so me morali odvaditi pozdravljanja pred šolo, kajti sošolci, vajeni običajne starševske »ljubezni«, so jih zafrkavali, zaradi tega, ker so bili, ob slovesu pred poukom, objeti in poljubljeni. Z očetove, tiranske strani.

Ko so se vračali s šolskih izletov, šol v naravi… je bil njihov oče najmanj pol ure pred prihodom avtobusa na šolskem parkirišču, da otroci niso nanj čakali, ostali starši so prihajali bodisi tik pred zdajci, bodisi kasneje, tudi po tem, ko so jih otroci poklicali, da jih že čakajo. Tiranski oče.

 

Udaril sem, vselej in izključno samo po riti, malokrat, zares malokrat. Takrat, ko je nastopila kombinacija nič-časa-za-pregovarjanje + pretirana-pogajalska-vnema + moji-živci-tik-pred-pokom. Celo kuhalnica je enkrat na rito priletela, najstarejši, in se, ob tem, zlomila. Slab material, ali pa že iztrošen, malodane tako, kot sem bil, v danem trenutku, iztrošen tudi sam. Vseživljenjska zamera…

 

Ko bi te zamere nizal, bi jih, po spominu, nekaj naštel… začnem pri najstarejši: ko mi je dala v branje neko svojo knjigico, nekaj, kar je sama zapisala, nisem samo (po)hvalil, pač pa sem skušal tudi podučiti, kaj naj bi drugače zapisala… da bi bilo boljše, njej v kasnejši prid; ko je bila stara šest, morda sedem let, je v jezi na očeta zapretila, da bo šla od doma, in oče ji je rekel pojdi, vedoč, da ji tega tako in tako ne bo dopustil, a zroč, kako je pripravila svoj nahrbtniček, in krenila… da bi oče, kakopak, šel za njo, in jo na varnem, doma, obdržal; v določenih primerih, in vedno, sem v oči povedal, tisto, kar sem menil, da je potrebno, in sem to počel tudi takrat, ko je srečala nekega tipusa, neko skrajno neumno, nevzgojeno, predvsem pa sebično bitje, in tudi temu bitju sem skušal oči-odpirati… in je bil oče kriv, ker mu je bilo mar za otrokovo bodočnost, in ni hotel dopustiti tega, da bi se učila ob treskanju-z-glavo-v-zid; in, ja, to pa priznam kot dejansko napako, kot nekaj, kar sem naredil, in opravičila, ustreznega, za to ni – ko sem govoril o tem, kdo bo, za menoj, knjige podedoval, sem zapadel v kalup mišljenja, o nekem pravilnem dedovanju, in odredil, da bo najstarejši sin, ki priimek ohranja, s knjižno zapuščino razpolagal… te napake, svoje, si nikoli ne bom odpustil!

 

Najstarejši sin, in drugo, po vrsti, moje dete, pomni, še vedno, to, da z blatnimi čevlji, ali s čevlji, na katerih se je sneg držal, ni smel stopiti na prag avtomobila, pač pa čezenj… ne pomni pa tega, da zna biti prag sila drseča zadeva, takšna, ki tudi padec, poškodbo porodi, dočim preproga, gumijasta, ne-gladka, tega ne omogoča…

 

Najmlajši »ve«, da ni smel pred televizorjem biti, da sploh prostega časa na voljo ni imel… a ne pomni tega, da mu je oče dejal dokler-bo-v-šoli-vse-v-redu-boš-sam-s-svojim-časom-razpolagal-ko-bo-v-šoli-zaškripalo-bodo-pa-obveznosti-na-prvem-mestu… in ne pomni, da je bil oče tisti, ki mu je izboril pravico, takrat, ko se je z neresnostjo do šole izkazal, do tega, da je imel uro počitka po prihodu iz šole, in uro zvečer, pred spanjem…

 

Vrag vedi, kaj bom od Male poslušal, glede na to, da ji ne pustim vklapljati štedilnika, šariti po računalniku, opravljati z vtičnicami, sami po stopnicah hoditi, nenadzorovano odpirati vrat proti cesti… povsem tiransko delovanje, nekega tirana, mene…

 

Petnajst let pred tem, ko se je najstarejše moje dete pojavilo, kot zametek življenja, sem že o njihovih imenih sanjaril. Ko sem zvedel, pri vsakem, da je zastavljen, je začelo moje veselje cveteti. Razen pri Mali, o njej sem izvedel približno uro po tem, ko je dospela na svet.

 

Res je, bil sem tiran, pravi tiran. Nikoli po sistemu če-se-kaj-zgodi-bomo-pa-drugega-naredili, vedno v skrbi, velikokrat v bolečini. Tudi takrat, ko so jo od drugih prejemali, in ko sem hitel, na vse možne načine, da bi jim takšne izkušnje prihranil…

 

Priznam, zlahka, in za to ni opravičila – ko sem bil pod delovanjem krča, psihičnega krča, takrat sem bil dejansko nemogoč! Vzkipljiv, zadirčen, samemu sebi odveč. Po sistemu pusti-me-pri-miru-da-v-svojem-kotu-crkavam. In sem bil tak do vseh, z bratom, ki me je v zaskrbljenosti klical, malodane vsak dan, nisem mogel niti treh sekund v pogovoru preživeti, ne da bi vzrojil…

Vsakič, ko sem ugotovil svoj odziv, mi je bilo žal, do bolečine žal, vsakič sem si dejal tega-nikoli-več-ne-boš-naredil, in vsakič je bila takšna ugotovitev, moja, zaman – kadar te krč drži, takrat te ima on v oblasti, ne ti njega…

Bi, ko bi se dalo, bi ta del svoje preteklosti takoj popravil, spremenil, izbrisal… a ga ni moč.

 

Zanimivo – prav za tiste, ki so uvidevni, ki se drugim prilagajajo, velja, da so za takšne krče dovzetni. Sebičnost, neuvidevnost nikoli do njih ne dospe! In je še bolj zanimiva opredelitev, nekakšna definicija, ki o tem govori, da je sočutnež, uvidevnež tisti, ki je tiran, ki po svoje hoče… ja, vzdrži takšna opredelitev, tam, kjer možgani preprostih zaključkov niso zmožni, iz tega ali onega vzroka.

 

Vselej sem vzpodbujal voljo tistega, s katerim sem življenje delil, v tej smeri tudi vzgajal, in vselej mi ni bilo vseeno glede posledic morebitnih napačnih odločitev, pa čisto vsaki svobodni volji nisem do svobode pustil. Verjetno bi moral, bi danes ne bilo osnov očitanja…

 

Ko danes starejše povprašam, da mi enega samega svojega vrstnika, med tistimi, katere poznajo, imenujejo, takšnega, ki je boljši od mojih otrok, takšnega, ki je iz svojega obstajanja naredil vsaj to, kar so naredili moji otroci iz svojih… imena ne izvem.

 

Res je, marsičesa niso smeli, marsičesa niso imeli… a enega samega otroka iz nekih drugih gnezd ne poznam, ki bi imel več očeta, kot so ga imeli moji otroci! In to očeta, ki je potreboval objemati in poljubljati, očeta, ki ni zamahnil z roko češ bo-že, pač pa je znal tudi jokati, takrat, ko je otroke bolelo.

 

Da, pravi tiran sem bil. To vem, zagotovo, ker sem nekajkrat slišal, da je vse-moralo-biti-po-moje. In sem to slišal takrat, ko sem se samemu sebi odpovedoval, na temelju slišanega če-imaš-rad-mene-boš-naredil-tako-kot-jaz-želim, potemtakem na temelju izsiljevanja, čustvenega. In sem to slišal kasneje, takrat, ko sem v življenje spravljal, in kalupe, prepričanja nekih drugih, na silo vsajenih v neko podzavest, odpravljal, ter k oblikovanju lastnega mnenja, ne-mojega, kakopak, vzpodbujal. Da, tudi za to, da terapijo zganjaš, moraš biti pravi tiran, kajti vobče znano je, da – te nekdo v svojo psiho spusti na temelju tvoje agresivnosti, da je voljan s teboj sodelovati samo takrat, kadar se tiransko do njega izkazuješ?!

 

Vse svoje življenje sem bil, očitno, tiran, in prav radi tega sme vsakdo, ki je ob meni, z menoj živel, po svoje početi, sam odločitve, svoje, sprejemati… in prav zaradi tega se oče izkaže, ob raznih težjih odločitvah, ob dvomih, kot primeren sogovornik, celo svetovalec. Ker je vselej napačno ravnal, domnevam…

 

Ko bi bil tiran, ko bi bil takšen, da bi vsi morali »po moje« živeti, takrat – bi ne trpeli drugi, zaradi mene, bi ne bili, danes, nezmožni lastnega odločanja, bi še vedno čutili nek svoj rad/a-te-imam do mene?! Ali pa bi jim bilo, preprosto, malo mar glede tega, kako živim?

 

Čudna so pota psihe, zelo čudna, a pojasnljiva, razumljiva. Na prvi pogled je, na primer, čudno, celo kruto slišati tisti še-dobro-da-je-umrl… ker se je itak samo matral, čudno, zelo, kadar ti je »dobro« to, da tistega, katerega si rad imel, ni več med živimi, vendar – kadar samemu sebi uspeš dopovedati, da ti tisto, kar si imel, in izgubil, ne pomeni toliko, kot ti zares pomeni, takrat je tudi izguba manj boleča, jo lažje prenašaš. Kdo bi se nerviral, takrat, ko mu prstan, nek, denimo diamanten, ukradejo, v kolikor se prepriča, da je bil samo iz pleha narejen?!

 

Tiran! Tiran, ki je četrt stoletja izsiljevanju podlegal. Pri čemer ni mazohist, da bi v lastnem trpljenju užival. In je podlegal, ker ni hotel otrok pustiti, v njih starosti, ko še niso zmogli, smeli o sebi, o svojih izkazih odločati.

Tiran, ki je marsikatero uro na kolenih dočakal, pobit, trpeč zaradi bolečine drugega, kateremu nikoli ni rekel samo-po-moje-bo-in-nič-drugače.

Res je, uvidevnost, sočustvovanje, odrekanje samemu sebi – prava, edina ustrezna definicija tiranstva, in tirana…

 

Kar nekajkrat sem že zapisoval, da se »oči« slej ko prej odprejo, jim drugače ni dano. In odprle se bodo, tem, ki »vedo«, da sem tiran, takrat, ko umrem. Zagotovo, običajni so takšni primeri. Takrat se bodo mnoge slike vrstile, takrat bo spomin po svoje, povsem svobodno obujal, takrat se bo bolečina iz imam-te-a-te-nimam spremenila v imam-te-v-sebi-čeprav-te-ni-več-tu. In se bodo izkazale številne napake, napačne presoje, povsem nove, drugačne podobe se bodo porodile, vse bo drugače, le – mene več ne bo, da bi se tega drugačnega razveselil. Njim bo pa v bolečino legel.

 

Kar nekaj jih je, vem zanje, ki me, očitno, ne poznajo dovolj dobro, in si sami želijo biti tak oče, kakršen sem (bil) jaz. Kdo bi vedel, radi česa si to želijo, ko pa me, očitno, ne poznajo, in so samo določene moje dele očetovstva spoznavali, kaže da preveč dobro, in so jim postali všeč…

 

Da, povsem napak sem vzgajal. Moral bi, namesto da sem v etičnost, v humanost vzgajal, koprivam prepustiti, naj rastejo kakor rastejo, same od sebe, po divje. Moral bi z roko zamahovati, ni-mi-mar, naj trešči v zid. Moral bi, ne nazadnje, v borilne veščine vpisovati, ne v človeško sobivanje usmerjati. Moral bi, a nisem. In tudi nikoli ne bom, in ne bi. Raje poslušam, kar tu in tam slišim, vedoč, da je na tem svetu že tako premalo človeka, in da je slehernega med njimi škoda… za to, da bi postal žival, neka neuvidevna, sebe zroča sebičnost.

 

Ne očitam, tem svojim, ničesar. Izguba, bolečina ob njej, zmore megliti, in zamegliti. Dovolj dobro, da pravih podob ne vidiš. Vem, poznam, še kako dobro poznam učinkovanje psihe! Pa ne morem očitati, ne morem zameriti, zaradi nečesa, kar v svojih rokah ne držijo, o čemer zavestno niso zmožni odločati. Dokler se v okvirih etičnega nahajajo, do takrat jim različnosti mnenja ne morem zameriti. Ko bi meje prestopili, etičnega, bi bilo drugače, povsem drugače! Ne nazadnje – le kako bi vzpodbujal oblikovanje lastnega mnenja, v kolikor bi pričakoval, celo terjal, da mora vsakdo misliti »po moje«?!

 

Tega »po moje«, »po svoje« imam prek glave dovolj. Kar pomnim, me moti. Motijo me kalupi, s katerimi neumnost usmerja tisto, česar sploh usmerjati ni treba, mlajšo, od sebe, neumnost, bojda nadobudno za – podaljševanje obstajanja neumnosti?!

Ne, ne želim »po svoje«, edino, kar pričakujem, so argumenti, ne prepričanja, razne prazne trditve, iz roda v rod prenašane, argumenti! Kadar veš o nečem, in zlasti o tistem, kar naj bi bilo pravilno, takrat zmoreš o tem tudi govoriti, z lastnimi besedami, s primeri izkazovati, pojasnjevati, zagovarjati in ubraniti! A najprej – moraš vedeti, kaj je, in kaj ni prav, dopustno, sprejemljivo. Celo potrebno, neizogibno potrebno, v kolikor želiš kot človek obstajati, upajoč, da človečnemu svetu ni samo črno zapisano.

 

Dete moje, Malo, imaš že pripravljeno beležnico, in pisalo, da si v pomnjenje grehe svojega očeta zapisuješ?! Mednje si, zagotovo, zapiši tudi svoj tek, z iztegnjenima ročicama, k meni, ko se vidiva po neki ločenosti, najini. Zapiši si svoj »tati, tati,« ki ga zaslišim velikokrat, kadar ti je moje naročje neizogibno. Zapiši si svoje stiskanje k meni, ko ponoči, v spanju, preverjaš, če sem ob tebi, da lahko nemoteno, v miru, svoj spanec odspiš. To so namreč vse stvari, ki o mojem »tiranstvu« pričajo, kajti – povsem normalno je, kajne, da imaš rad tistega, ki te terorizira…

 

Ja, napačen sem, povsem, kajti rojen sem v povsem normalen svet, in v normalnem svetu vedo, kako ne bi, o vsem. Dokler jih v drugačno ne prepričaš, kakopak, jih v drugačno ne naučiš. In imam srečo, kajti – v svetu silne »ljubezni«, v svetu naj-že-enkrat-odrastejo-otroci-da-bom-spet-lahko-po-svoje-živel/a, v takšnem svetu ni priporočljivo biti drugačen, ni priporočljivo imeti rad, zares rad… drugega kot sebe!

 

Imam drevo. Zanj mi ni vseeno, pa ga ne prepuščam divjanju. Nasprotno, usmerjam ga, ga oblikujem, da mi ga ne bo treba, čez čas, rezati, žagati, ga (p)oškodovati.

Imam ob-ograjen svet, samemu sebi namenjen, celo v breme, meni, izkazujoč se, in ga prepuščam, večinoma, obraščanju, zaraščanju, divjanju. Pa kaj potem, če bom, čez čas, plevel populil…

In drevo mi bo očitalo, nekoč – res je, sem lepo, zdravo, a nisi mi pustil po svoje rasti, da bi v svoji nedoletnosti, neizkušenosti, nepoznavanju sveta od malega o sebi odločalo!

Ograja mi ničesar ne bo očitala. Tudi plevel ne. Jima puščam svobodo, pa čeprav sta sama sebi namenjena, čeprav sama sebe, s samima seboj, dušita. In sta popolnoma enaka katerikoli zaraščeni ograji.

 

»Živi in pusti umreti.« Džems Bond. Možakar zagotovo ve, kako je prav. Ima dober avto, super stanovanje, vsako babo, ki »ljubezen« pozna.

In ima celo prav, v določenih primerih, takrat, pač, kadar tisto, kar obstaja, obstajanja sploh vredno ni! Pri vsem ostalem pa – kadar je nekaj vrednega, takrat tega plevelu ne prepuščaš, takrat tega v plevel ne siliš! Vendar…

 

Če želiš lasten mir, če ne želiš poslušati očitkov, takrat je najbolje, da samoraslost dopuščaš, naj divja, kakor želi divjati… naj za svoje odločitve vse svoje živetje plačuje! Pomembno je, da imaš ti – svoj mir… Pomembno je, da imaš tako »rad«, da vnemar poženeš! A tu sem že pri vprašanju vzgoje, o kateri, domnevam, kakor o vsem ostalem, pojma nimam… glede na vedenja povprečnosti.

 

Da, sem tiran, nikar ne sili v mojo bližino, nikar naj ti zame ne bo mar… v kolikor pa ti je, in ti je, potem se povprašaj o tem, kaj je s teboj narobe, glede na to, da je z menoj, itak, vse.

 

Živi in pusti umreti?!

Življenje, ta »lepa« zadeva, me je pripeljala do malenkostne spremembe takšnega mišljenja – živite, in pustite mi umreti!