Teden
dni čakam, na svoje življenje, ko je Malo tu, brzi, krepko prehitro.
Ni je
moč kupovati, in tudi prodaja se ne. Kadar narobe naredi, se tega zaveda, in si
zmore celo več pripisati, kot bi smela. Pa jo marsikdaj popravljam, ne, za to
pa Lilika ni kriva…
Je
čista duša, iskrena, topla, dobra. Občutljiva, krhka. Ni rojena za svet, v
katerem živi, za svet laži, s katerimi je že sedaj obkrožena, za svet sebičnosti,
preračunljivosti, pokvarjenosti. Ni, trpela bo, v tem in v takšnem svetu!
V
radosti zlahka zapoje, in zapleše, kot navita, miga sem ter tja. Brez nje si
niti pomivanja posode ne morem zamisliti, stoji na mojih nogah, da bolje vidi v
korito. Brez nje si pravzaprav ničesar ne morem zamisliti, je luč, svetloba,
edina svetloba, katero še premorem, in se mi, brez slehernega pomisleka,
razdaja. In tudi ko me utrudi, do konca, tekom dneva, komaj dočakam, da v
naslednjem očke odpre, in z nasmehom jutro pozdravi.
Dan
manj, do petka, do objema, do naju. Do imeti-rad, ki mi zmore malodane vse
doživete svinjarije zasenčiti, vsaj za malo, vsaj do nasmeha. Do najinega
petja. Do bližine, ki v ničemer ni goljufiva, do topline, kakršne ne moreš
kjerkoli doživljati. Dan manj, a jih, še vedno, ogromno ostaja…
Je
trmica, zna biti trmica, in je tako prav. Obenem čuti, to moje zlato bitjece,
in ji ni vseeno, kako se tata odziva. Daleč od tega, marsikdaj jo zaskrbi, da
sem hud. In mi izpove, pa še kako zna, svojo zaskrbljenost, celo o neki
možnosti bolečine bi bilo moč govoriti, dokler ji ne povem, ji pojasnim, da
nisem hud…
Že od
malega je v mojem objemu našla tisto, kar je iskala. Meni pa – ko se me oklene,
tesno, da bolj ni moč, letel bi, od sreče, obenem k vragu poslal vse tisto, kar
ji to srečo ogroža. In vse tiste.
Da, ves
teden čakam, na njo, na edino, za kar vem, da bom dočakal. Edino, kar se mi v
podobah resnice kaže, v nekratkem delu mojega obstajanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar