»Tata hud«…

Vsake kvatre se pripeti, in tudi danes se je, da je bilo slišati njen »tata hud«…

 

Ja, hud sem, sem ji odvrnil, zato, ker si poredna, in me ne ubogaš, takrat, kadar bi morala ubogati. Ne zaradi tega, ker si svojevoljna, hvala-bogu, da si, pač pa – ker si poredna! In v tem je velika razlika…

 

Ampak dobro veš, da tata nate ne zna biti dolgo hud, le nek kratek čas, lahko da le nekaj trenutkov, ko pa odpraviva, kar je potrebno odpraviti, pa tata ne more, da ne bi v tvojih očkah sijaja videl, in te poboža, po buči, te objame, poljubi, te pocrklja…

 

Skušava čimbolj demokratično. In zlahka ugotovim, da je moje Malo boljši demokrat od večine tistih, ki, bojda, demokracijo zganjajo. Pardon, od vseh »demokratov«! Večinoma ji je namreč moč dopovedati, njej pa meni večinoma sploh dopovedovati ni potrebno, če je le moč, bom njeni želji (u)stregel. V okviru danih okoliščin, seveda.

 

Tudi zvečer, pred spanjem, vem, vsakič, da od dogovorjenih treh pesmic vsaj še dve več izpadeta. Nikomur ne škoduje, s tem, in popolnoma vseeno je, če gre spat tri minute prej, ali kasneje, pomembnejše je to, ali gre na kavč dobre ali pa, morda, slabe volje…

 

Dan se tako in tako po njeni volji začne. Zato ne maram tistih dni, v katerih bi morala biti, ob neki zgodnejši uri, na določenem mestu, ker – naj se dete najprej naspi, v miru »k sebi pride«, pa da poje, se, mogoče, pred zajtrkom celo malo poigra… in tako kot bo zastavljen, dan, tako se bo, običajno, do konca tudi odvijal. Raje vidim, da se odvije v zadovoljstvu, kot ne! Itak bo prekmalu napočil čas, ko bo morala v vrtec, nato tudi v šolo, in ko bo morala biti ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu… Ima srečo, tata je upokojenec, obenem ničesar pametnega nima za početi, rad jo ima, pa mu ni težko prilagajati se ji.

 

Red je že svoj vzpostavila, marsikje. Do garaže in kleti sicer še ni dospela, drugod sem se že z dejstvi sprijaznil. Le k štedilniku ji ne pustim, v izogib hišnemu požaru, predvsem pa nekim opeklinam, morebitnim, pa k peči tudi ne, k hladilniku priskočim, ko ga začne odpirat, in vsake toliko ponavljam samo-se-zapre, kadar pozabi, da so vrata kuhinjskih elementov, in predali, s posebnim patentom opremljeni… pa ne bi rad, da bi prehitro od teh patentov samo spomin ostal… da, in tudi do knjig se mora ustrezno obnašati, in je, zaenkrat, še najbolje, ko jih kar pri miru pusti.

 

Kakorkoli že, današnji »tata hud« je minil brez posledic, z izjemo tega, da mi jo je uspelo preobleči. Pa ji ničesar ne odtegujem, vsako veselje ji skušam (do)pustiti, če le ni njej, ali v obče, škodljivo, in gre potemtakem samo za to, da se nadaljevanje tega veselja odvija nekaj minut kasneje, toliko kasneje, pač, kolikor prekinitev traja, nič več. In tudi nocoj me je razumela, si upam trditi, ker se, zaradi moje vrtoglavice, ni najino uspavalno igranje odvijalo, na kavču, pač pa sva se »samo« crkljala. Giska tatina, njena buča v moji dlani, vse ostalo malo na roki, malo na preostalem meni… potem se pa izvleci, kakor veš in znaš, ko zaspi!

 

»Vem«, moral bi jo na »red« navaditi. Na tisti »red«, ki bi meni (o)lajšal, njej, še premajhni, da bi morala zares med ukalupljenimi zaživeti, pa otežkočil?! Čim kasneje, tem bolje. Zanjo neposredno, zame posredno, kajti – že res, da je zahtevna, že res, da zmore do zadnje mrvice moči izžeti, a je obenem res tudi to, da – kako raje jo gledam nasmejano, poslušam žgolečo, kot pa da bi neko tožnost v njej zaznaval!