Za crknit smešno…

Ja, meni vsaj je, tako smešno. Denimo to, da obstajajo silni neki »strokovnjaki«, ki, na primer, leta dolgo »zdravijo« določene bolezni, z zdravili, kakopak, in se stanja teh bolezni samo slabšajo… potem pa pride do tega, da taiste bolezni jaz, laik, ozdravim, in to naredim brez ene same tablete, »samo« z besedami! In je smešno zaradi tega, ker so ti »strokovnjaki« sila »strokovni«, ne nazadnje, o tem imajo tudi šolska potrdila, jaz pa, očitno, pojma o pojmu nimam…

 

In je še bolj smešno to, da ugotoviš, da je neko znanje, neka zmožnost, in zlasti nek čas… da je vse to preveč dragoceno, da bi povprek, v nič metal, zgolj radi tega, da bi za nek delček »začaranega kroga« zadevo izboljšal, in te k misli požene, da bi, kot nek vinar, kuhar, ne-vem-kdo, svoj »recept«, svojo »skrivnost« lepo pospravil, in jo s-seboj-v-grob-odnesel! Da bi lažje, krepko lažje z nekim, četudi neresničnim, ne-vem preživel, kot da se daješ, brez slehernega pomisleka, brez slehernega zadržka, takšnim, pri katerih bi še kako morali obstajati pomisleki in zadržki! Pač, znaš, a »ne znaš«, zmoreš, a »ne zmoreš«, nikom ništa. Kjer se feclja, in zafeclja, tam naj se tudi odfeclja, čeprav…

 

Ja, tisti »klin se s klinom zbija« je prehitro »dorečena« misel, oziroma spoznanje, kajti v resnejših zadevah dvomim, da je tako, močno dvomim. Klin samo mlati, četudi po klinu, pa če ga pobliže pogledaš, boš sledi mnogih udarcev videl, in tudi to zmoreš doživeti, da, preprosto – poči… Zagotovo obstajajo načini, da nepoškodovanega iz zagate spraviš!

 

Kakorkoli že, nekaj teoretičnega bom pustil, za seboj, papir, bojda, vse prenese, s praktičnim delom bom pa v rokavicah, v bodoče, ravnal. V belih, in želeč, da jih ne bi niti s pikico nesnage onečedil. Stroj mi največ na devetdeset dela, prekuhaval pa ne bi.