Predstavljaj si, da stojiš na neki izhodiščni točki,
od katere sta kraj A in kraj B oddaljena natanko enako, recimo deset
kilometrov, s tem, da je edina razlika med obema krajema v tem, da v kraju A
zmoreš videti neke, ki imajo malo več, kot imaš sam, medtem ko v kraju B vidiš
neke, ki so bogati (a ne vidiš tistih, ki to niso)...
Kakopak, tako prvi (tisti, ki imajo malo več), kakor
drugi (tisti, ki so bogati) zmorejo svoje imetje doseči izključno na temelju
svojih zmožnosti... in na temelju opredelitev, značilnih za oba kraja - v kraju
A bogatenje ni dovoljeno/omogočeno, v kraju B pa je (prvi kraj je bolj
“socialno naravnan”, drug pa izspostavlja zmožnosti posameznika).
In se odločiš, da se boš podal v določeno smer. In
hodiš, dokler imaš moči, dokler ti “kondicija” dopušča, a z vsakim korakom
ugotavljaš, da pot ni tako preprosta, kot se ti je zdela na začetku. Kajti -
tudi na poti moraš “znati” izkazovati svoje zmožnosti, pa že na sami poti začne
prihajati do razlik, med posameznimi hodci...
In se odločiš, na pol poti, da boš odnehal, ker ti pot
ne zagotavlja tistega, kar si mislil, da ti bo zagotavljala. Ter se raje obrneš
v povsem nasprotno smer, ter se podaš proti kraju, od katerega si se prej
oddaljeval. A, smola, tudi te poti ne vzdržiš do konca, in se, nekje na sredi,
premisliš, se znova obrneš, ter se podaš tja, kamor si se podal na samem
začetku...
Da, natanko tako se dogaja tudi v “zgodovini”, skozi
katero se izkazujejo nihanja, zdaj v eno skrajnost, zdaj v drugo. In - v čem je
težava?! V preprostem dejstvu, ki govori o tem, da občeveljavne “resnice” (tudi
tista, ki govori o tem, da smo na svet porojeni v enakost/i) v praktičnem
življenju NE vzdržijo, da, potemtakem, NISO resnice! In tudi ne zmorejo biti,
če zaradi drugega ne, potem prav zaradi različnih zmožnosti!
In je dejstvo, da bo v obeh krajih, tako v kraju A,
kakor v kraju B, tisti, ki je bolj zmožen, tvoren, prizadeven, racionalen, in v
odpovedovanju vsakodnevnega ugodja uspešen... ustvarjal več, kot bodo
ustvarjali ostali, pa bo, posledično, od svojega več-ustvarjenega tudi hotel -
imeti več, kot imajo tisti, ki niso zmožni ustvarjati tistega in toliko, kot
ustvarja sam! Od tod dejstvo, da imajo v “socializmu” nekateri več od večine,
medtem ko v “kapitalizmu” prihaja do ekstremnejših razlik. Ampak...
Načini izkazovanja, torej tudi načini bivanja, torej
tudi razni družbeni sistemi... vse to je odvisno (je posledica) IZKLJUČNO
umskih zmožnosti, tega, ali zmoreš razumsko (in se zavedaš, da ekstremne
razlike ne vodijo v trajnost sobivanja, kakor v to ne vodi niti
“uravnilovka”!), ali pa si zgolj nagonski, in segaš po vsem, kar se ti
(tozadevno) ponuja. Da, tudi od dojemanja, razumevanja, razuma (oziroma njegove
odsotnosti) je odvisen NAČIN pridobivanja...
Razumsko bitje je, v prvi vrsti - NAČELNO (pomeni, da
se ne spreminja “po potrebi”, pač pa vselej deluje po nekih temeljnih
principih, (samo)zapovedih, nastalih na temelju razumskega dojemanja sveta,
potemtakem na upoštevanju različnosti, potemtakem - na etičnih pravilih. Pa
razumskemu ne bodo sprejemljive niti “zveze in poznanstva”, niti komolčarstvo
in vsa ostala pritlehna ravnanja, ki ničevost osebnostne vrednosti izkazujejo,
pač pa bo ravnalo v okvirih - etične sprejemljivosti. In mu sam doseg nekega
cilja ne bo opravičeval - sredstev, potrebnih za dospetje! Pri nagonskem pa je
prav nasprotno, za 180 stopinj drugače: ker ne razpolaga z objektivnimi
zmožnostmi, mu ne preostane drugega, kot to, da svoje “sposobnosti” uresničuje
v podobi etično nesprejemljivih ravnanj. In ga vleče sam cilj ( = lastno čim
boljše!), ter uporablja sredstva, ki NIKAKOR ne zmorejo zagotoviti niti
sobivanja, niti pravic(e)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar