Kako preprosta je "resnica"...

... kadar je “ugotavljana” izključno - enostransko!

Temeljna značilnost nagonskega sveta so nagoni, in znotraj njih je, bi si upal trditi, na prvem mestu, (na)gon po preživetju.

Znotraj tega nagona obstaja “sredstvo”, katero lahko poimenujemo z besedo “strah”. Obstajata sicer dve vrsti strahu (strahov), prva je tisti “zdrav strah” (občutek, porojen na temelju povsem normalnega odzivanja na OBJEKTIVNE grožnje), druga je “NEzdrav strah” (tega sploh ni tako malo, ko pomislim na raznorazne fobije, pri čemer nimam v mislih samo “strahu pred pajki, kačami, psi...”, pač pa predvsem “strah pred drugačnostjo”...), vendar obe povzročata, praviloma, povsem enako ravnanje - odmik od nevarnosti (stvarne ali le domnevne), torej BEG (v skrajnem primeru pa agresivnost).

Praviloma, zgolj praviloma, kajti tudi izkazovanje nagonov je odvisno od okoliščin, znotraj katerih se nagonskost znajde, pa - v nekaterih okoliščinah prevlada strah (posledično beg), v drugačnih pa strah odstopi prostor (v tistem trenutku močnejšemu) drugemu nagonu, zvečine (in povsem napačno, kar izkazujeta tudi priloženi fotografiji) poimenovanemu “materinski nagon” (samo v svetu čustvene invalidnosti je moč navezanost na podmladek pripisovati izključno ženskemu spolu!!!)... dejansko pa gre bolj za (na)gon PRIPADNOSTI določeni(m) skupini(am).

Pa zapišem takole: V KOLIKOR JE STRAH (nagon po samoohranitvi) ŽE V IZVAJANJU, pa, denimo, neka čreda ŽE BEŽI pred plenilci, takrat ne obstaja možnost po tem, da bi beg zaustavili in prešli v obrambo. V kolikor pa čreda še ni zašla v fazo dejanske prestrašenosti (slednje čustvo, kadar preseže neke normalne meje oz. preraste v skrajnost, postane, brezpogojno, VODILO ravnanja!), takrat zmore nagon PRIPADNOSTI “spremeniti tok dogajanja”...

Prav nič drugače ni v svetu dvonožne nagonskosti! V njej se posameznik, praviloma, podreja (večinskemu) okolju, in se mu je zmožen zoperstaviti le v dveh primerih. Prvi je takrat, kadar se znajde dobesedno “v kotu” (pomeni, da je do konca ogrožen, pa nima z uporom več česa izgubiti, lahko le pridobi), in drug takrat, kadar se nabere zadostno število (skupina = občutek moči) “junakov”, pa njih (zgolj domnevno) “junaštvo” stopi v akcijo!