Iz enega samega razloga - da omogoča sporazumevanje na
širšem območju.
Pred njegovim nastankom (in tudi dandanes obstajajo)
so govorili v narečjih, torej v jezikih, kateri so (bili), vsak zase, značilnost
določenega okolja. Razlike med temi narečji so (bile) tako velike, da (so)
dobesedno onemogočale/jo sporazumevanje med pripadniki različnih lokalitet.
Z učenjem “knjižnega jezika” je vzpostavljena,
potemtakem, že uvodoma omenjena zmožnost sporazumevanja vsakogar z vsemi.
Vendar...
Novodobni “strokovnjaki” zagovarjajo to, da ima vsakdo
pravico do lastnega jezika (temu “knjižni jezik” nikdar in na noben način ni
oporekal!), zaradi česar ZNOVA uvajajo - lokalizme. Kar, preprosto, pomeni to,
da “knjižni jezik” izgublja na vrednosti. Zdaj pa takole:
kaj je lažje, naučiti se (poleg lastnega narečja) tudi
“knjižnega jezika” (in s tem dospeti do zmožnosti sporazumevati se z vsemi),
ali je lažje (poleg lastnega narečja) naučiti se tudi VSEH ostalih narečij, da
dospeš v stanje zmožnosti sporazumevati se z vsemi? Mislim, da je lažja tista
prva možnost, torej uporaba “knjižnega jezika”, vendar...
Kadar obstaja objektivno ugotovljena nezmožnost po
učenju, posledično objektivno napačno uporabljanje (domnevno) naučenega
(“knjižnega jezika”), potem je, bržčas, bolje znati vsaj narečje, da se zmoreš
vsaj v neposrednem okolju (vsaj) besedno sporazumevati (a dejansko sporazumov
ne dosegati).
Ni komentarjev:
Objavite komentar