Da, zares, čemu se pripeti, da postane pogovor tako
težak, da ga sogovornik ni zmožen izvajati, in mu uteče? Zaradi same »dejavnosti«,
zaradi pogovarjanja? Ne, ne more biti res, kajti – če se lahko z nekom pogovarjaš
o »nevtralnih« temah, o določenih interesnih dejavnostih, o vremenu, športu, o
glasbi in podobnem… in pri tem ne zaznavaš nobenih preprek, težav, MUČNIN,
potem – potem te, očitno, pri teh, »nevtralnih« zadevah ne moti niti
sogovornik, niti samo pogovarjanje. Pomeni…
Morda to pomeni, da je pogovor težak zaradi tega (če
grem po logiki izključevanja morebitnih vzrokov), ker se – pogovarjaš o
vsebini, ki je (tebi) težka? Pomeni, seveda, pomeni natanko to!
Psihoterapija, tista dejanska, prav pogovor uporablja
za zdravljenje, je pogovor celo edino »sredstvo«, s katerim zmore terapevt pripeljati
do ozdravitve. In v tem pogovoru prihaja do konfrontacij nasprotujočih si
mnenj, prepričanj, kajti terapevt skuša z »vsaditvijo« dejanskih, etično
sprejemljivih zavedanj/mnenj/prepričanj (ki so, pri RAZUMSKEM bitju, celo tista
porojena, izvirna, pa jih v bistvu terapevt ne »vsaja«, ampak jim želi
omogočiti možnost OBUDITVE)… nadomestiti tista nepravilna, tista, katera je
okolje zmožno izkazovati ter se izključno po njih, povsem uniformirano, od
prvega do zadnjega, ravnati. In…
In ker se je oboleli znašel v kletki prav teh,
večinskih vzorcev, kalupov… in ker je vsaka kletka narejena tako, da preprečuje
tako prodor-iz-nje (navzven, VEN iz nje, torej!), kakor tudi prodor-v-njo (navznoter,
potemtakem), se UPIRA posegom, katere prepoznava kot »nepooblaščene«… ne
nazadnje, ključ za odpiranje te kletke ima samo ključar, ključar pa je sam
jetnika zaprl, v to kletko, in ga iz nje nikoli ne želi izpustiti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar