(Za)upanje kot samoumevnost?

Zaupanje, ali zgolj upanje, NI samoumevnost, vsaj izkazuje se ne, kot tako, NIKJER, razen v svetu dvonoge nagonskosti, pa še tam le v tistem njegovem večinskem delu, ki je, bojda, postal civiliziran, in je, bojda, razumen, zgolj zaradi tega, ker - hiti spreminjati Svet, ker se je za razumnega samougotovil (samoprepričal bi bilo pravilneje, a kljub temu).

Da, POVSOD v “naravi” se sleherno bitje previdno odloča o tem, ali se bo določeni stvari/bitju, katero/ega prvič vidi, približalo, ali pa bo zbežalo. In ugotavlja znake, ki bi utegnili pričati o “nevarnosti približevanja”, pa se šele takrat, ko ugotovi, da te nevarnosti (vsaj neposredno) ni, približa, da poteši naravno mu dano radovednost... izhajajočo potrebo po ugotavljanju nečesa novega, še neznanega.

Prav tako ravnajo tudi tisti pripadniki dvonoge nagonskosti, ki živijo kot sestavni del “narave” (in ki zase ne menijo, da so nekaj-več-kot-zgolj-bitja-narave)... jim nagoni velevajo previdnost, pa se ob neznanem znajdejo v občutku ogroženosti/nevarnosti, torej, posledično, strahu/previdnosti, in si vzamejo nekaj časa za to, da opazujejo to neznano, in se na temelju opazovanja odločijo bodisi o tem, ali bodo (v primeru izkazane NEnevarnosti, neposrednega NEogrožanja) dovolili “zmanjšanje razdalje” (torej se bodo zadevi približali, ali dovolili, da se ona približa njim), ali pa (v nasprotnem primeru) izkažejo svoj povsem drugačen “odgovor”, pa ali (u)bežijo, ali pa napadejo (v kolikor okoliščine dovoljujejo, da agresivnost prevlada nad strahom).

Samo v svetu “civilizirane” dvonoge nagonskosti obstaja po vprašanju zaupanja, že v izhodišču, izrazita kontradiktornost. Medtem, ko po eni strani nenehno ponavljajo eno svojih temeljnih “deviz”, da je potrebno izhajati iz zaupanja, v praksi takšnih ravnanj NE izkazujejo, pa, praviloma, vse neznano, vse drugačno - zavračajo! Že zgolj zaradi tega, ker je neznano, ker je drugačno... pa zmore, s svojo drugačnostjo, ogroziti njihovo enakost!

V razumskem svetu je zaupanje natanko takšna kategorija, kakršna je tudi spoštovanje - razumsko bitje najprej UGOTAVLJA ZNAČILNOSTI (je, za razliko od nagonskega sveta, zmožno ugotavljati tudi po posrednih izkazih), šele nato se odloči o tem, če je opazovanost “vredna” zaupanja. In v kolikor ugotovi, najprej to, da je opazovanost NAČELNA (pomeni, da se trajno izkazuje na povsem enak način), potem VE, da ni moč (pri tej opazovanosti) pričakovati radikalnih (njenih) sprememb, in je potem samo še stvar načina izkazovanja te opazovanosti, to, ali se izkazuje etično, ali pa ne, merodajna za to, da pade odločitev o ne/zaupanju.