Ugotavljanje dejanskega...

Kadar ugotavljam/spoznavam določeno konkretnost, takrat je prvi korak v tem, da se opremim s potrebno količino osnovnega znanja o tej stvari. In že pri tem znanju se rado – zaplete!

Obstajata namreč dve, na videz različni vrsti znanja o sleherni zadevi. Prvo je tisto znanje, ki neposredno opisuje/pojasnjuje samo posamičnost, drugo pa je tisto znanje, ki govori o taisti posamičnosti, postavljeni v »okolje«, potemtakem obravnava posamičnost kot del(ček) določene celote (s tem pojasnjuje tudi medsebojne/interaktivne vplive/dogajanja, izkazovanja, torej obravnava konkretne vzročno-posledične povezave). In tu se že izkaže, da je zgolj poznavanje posamičnosti lahko zelo vprašljiva zadeva, v kolikor je nisem zmožen obravnavati kot del(čk)a vsega, v kolikor ne poznam njenega »obnašanja« znotraj neke celote, v kolikor mi je celota – ne(po)znana!

In velja povsem enako načelo tudi v obratni smeri, pa je moč trditi, da je poznavanje celote praktično neizvedljivo, v kolikor ne vključuje tudi poznavanja njenih sestavnih delov, torej posamičnosti.

Kakopak je priporočljivo vsa pridobljena znanja (o čemerkoli) sproti preverjati, ter jih, v primeru, da se v praksi, v življenju izkažejo kot dejanska, izkazljiva, s tem tudi dokazljiva, sprejeti v podobi spoznanj, ali pa jih, v nasprotnem primeru, preprosto – zavreči kot neuporabna, kot nedejanska, v praksi neizkazljiva, neobstoječa.

Ker je ugotavljanje vseh (do zadnje) posamičnosti (znotraj neke skupine/vrste) neizvedljiva zadeva, je do spoznanj moč priti na osnovi zadostnega števila vzorcev – čimvečje je, to število, verodostojnejše je spoznanje – pri čemer je potrebno te vzorce iskati/obravnavati v različnih okoljih/stanjih/situacijah, saj je postavljanje pravil(a) izvedljivo izključno ob ugotovitvi enakega (enakosti), in smejo biti morebitne razlike (različnosti) zgolj posledica različnih vplivov (torej posledica nečesa, kar je izven obravnavane posamičnosti), nikakor pa se te različnosti ne smejo izkazovati znotraj ugotavljanega (kajti tovrstne, »notranje« razlike ne dovoljujejo postaviti pravila). In v tem primeru je priporočljivo poznati tudi ugotovitve nekih drugih, tistih, ki se ukvarjajo z istim »predmetom opazovanja«, ter, na osnovi primerjave, s temi ugotovitvami – dopolnjevati lastno spoznano.

Ugotavljati je moč na dva načina: neposredno in posredno. Neposredno ugotavljanje je izključno tisto osebno, pomeni, da poteka na osebnih izkušnjah/vrednotenjih, medtem ko je moč posredno spoznavanje deliti v dve vrsti…

Prva vrsta posrednega spoznavanja je tisto običajno »učenje«, ki poteka na osnovi seznanjanja z izkušnjami/spoznanji nekih drugih (proučevalcev), denimo (šolski) uk.

Druga vrsta posrednega spoznavanja pa je – spoznavanje prek tistih zadev, s katerimi se, na različne načine, izkazuje predmet preučevanja. Pojasnim: po načinu je to »posredno« spoznavanje v bistvu neposredno, saj ga izvaja preučevalec osebno, in ga izvaja s tem, ko opazuje/ugotavlja konkretno posamičnost, a je te vrste ugotavljanja kljub temu posredno, saj prek izkazov posamičnosti ugotavlja značilnosti vsebine. Denimo, pri opazovanju človeka, pri ugotavljanju njegovih umskih zmožnosti, ni potrebe po tem, da mu fizično »sežeš« v možgane, je dovolj, da ugotavljaš njegova stališča (njih ustreznost z dejanskim, njih trajnost v istih in spremenjenih okoliščinah), ravnanja (njih skladnost s stališči), zmožnost dojemanja razlage in sploh – zmožnost sodelovanja v pogovoru, na način, ki izkazuje tvornost, konstruktivnost (in ne nenehno enega in istega ponavljanja enih in istih stališč, npr, katerih ne zmore niti argumentirano pojasniti in jih, v odnosu do stvarnega, ubraniti/zagovarjati/izkazati).

Kakopak, tovrstne ugotovitve je moč oplemeniti/podkrepiti tudi s spoznanji, dobljenimi na povsem »fizičen« način, torej z različnimi ugotovitvami, pridobljenimi v obliki preučitve konkretnih vzorcev (npr. s pomočjo ugotovitve »genske zasnovanosti«).

In šele takrat, ko je zapisano zaokroženo v podobi celovitega, takrat, ko je proučevana vsebina spoznana v zadostni meri, da odklanja možnosti napačnega sklepanja, šele takrat se je moč od ugotovljenega/spoznanega dokopati do (po)iskanja VZROKOV, merodajnih za to, da se obravnavana posamičnost izkazuje natanko v takšnih podobah, vsebinah, izkazovanjih, kakršne so bile tekom preučevanja ugotovljene. In ker gre za povsem ENAKE vsebine, znotraj določene vrste, je moč te vsebine opredeliti v podobi pravil, ki veljajo za sleherno posamičnost, ki konkretni vrsti pripada (ko ne bi veljale, bi, preprosto, pripadala neki drugi vrsti).

Pri proučevanju človeštva je torej brezpogojno potrebna zmožnost »znati-»videti«-razumeti-posredne-čutnim-zaznavam-nedosegljive-značilnosti«, potemtakem zmožnost abstraktnega mišljenja oziroma – razuma. So pa priporočljive tudi izkušnje na področju t. im. psihe, saj je ugotavljanje bistveno olajšano s tem, če dejansko veš, kako so zmožni »zunanji dejavniki« poseči v nekega konkretnega posameznika, kako ga je zmožno nagonsko okolje psihično (in tudi fizično) deloma ali v celoti ohromiti, omrtvičiti, onesposobiti… in če dejansko veš, kako je moč temu posamezniku to ohromljenost, omrtvičenost, onesposobljenost tudi odpraviti, povsem odpraviti. In tu je zgolj »naučenost«, formalna, krepko premalo, saj tudi na tem (sila občutljivem) področju velja temeljno pravilo, ki pravi, da je dejansko znanje izključno tisto, ki vodi do želenega cilja (potemtakem ga je nujno moč izkazati tudi/predvsem v praksi)!