Bla-bla samostojnost?!

Zgolj želja po "biti samostojen" je krepko premalo, zlasti takrat, kadar nezmožnosti onemogočajo to, relativno, samostojnost.

In tudi - samostojnost ni "biti sam zase", pač pa je zmožnost "biti sam od sebe", potemtakem zmožnost zagotavljanja (v čimvečji meri) zadovoljevanja lastnih potreb... in, mimogrede: glede na to, da je Svet dokaj majhen, in ga je potrebno (so)deliti s preostalimi, med zmožnosti samostojnosti sodi tudi - zmožnost sobivanja!

Absolutne samostojnosti, o kateri zmore sanjati izključno neumnost, pa tako nikoli ni bilo, je nikoli ne more biti. Bi bila življenjska doba zelo, zelo kratka, ko bi bil dejansko zgolj od samega sebe odvisen!

Pa tu (ter tokrat) preskočim vse tiste "uradne opredelitve", ki so ugotovljene, skozi čase, v podobi predpogojev, nujnih, sleherne državne samostojnosti (suverenosti), pogojev, katerih Podtriglavje v enem samem dnevu svojega formalnega obstoja - ni izpolnjevalo. Itak je občost zmožna le formalnosti prepoznavati, in ji te formalnosti povsem zadoščajo, da z njimi "megli" dejanskost, in utvaram, pravljicam čara podobe realnosti.