Marxova družbena vizija, teoretično, verjetno,
najboljša rešitev družbenega sobivanja RAZUMSKEGA ČLOVEKA, ima eno samo, a
odločilno napako - je popolnoma neuresničljiva v praktičnem svetu, v svetu
sobivanja dveh povsem nasprotujočih si vrst, nagonske in razumske!
Ko namreč Marx govori, če poenostavim, o
upoštevanju/izvajanju stvarnosti kot take, ko v priznavanju obstoječe
življenjske pestrosti ugotavlja potrebo po odgovornem sobivanju, v okviru
katerega bo vsakomur “dano” toliko, kolikor potrebuje (pa ne le za golo
pre/živetje, pač pa tudi za svoje tvorno so/delovanje, so/bivanje v “družbi”),
in v okviru katerega bo slehernik prispeval skladno z lastnimi zmožnostmi,
takrat, upam trditi, predpostavlja sobivanje razumsko zasnovanih/delujočih
bitij, torej bitij zmožnih samoobvladovanja, obenem takšnih, ki se zavedajo
osnovnega dejstva, da skupnost ni le tisti “jemati-zase”, pač pa je predvsem
“dajati-od-sebe”! Z drugimi besedami: kdor ni zmožen lastnih interesov
ugotavljati posredno, skozi (in v okviru) interesov celotne skupnosti... pač pa
so mu poglavitno, izključno merilo osebni interesi (in mu je skupnost dobra le
v tolikšni meri, kolikor znotraj nje uspeva zadovoljevati lastne potrebe!)...
ta je NEzmožen (so)tvoriti uspešno skupnost!
Vsekakor je nemogoče, da Marx ne bi ugotavljal tako gromozanskih
razlik med ljudmi, kakršne se v praksi izkazujejo! A je vprašanje, kje je iskal
vzroke teh razlik oziroma s čem, na kakšen način (si) jih je razlagal.
Obstajajo namreč, skozi vse čase, ugotovitve teh razlik, in obstajajo tudi
razlage, ki se med seboj razlikujejo (pa govorijo o “vzgoji”, “izobrazbi”,
“prepričanjih”), obenem pa so si povsem enotne v smislu ugotovitve zmožnih in
nezmožnih, sobivanje gradečih in sobivanje rušečih bitij. Mimogrede: vzgoja,
izobrazba, prepričanje... in podobne zadeve so IZKLJUČNO oblike, načini
delovanja/izkazovanja, torej so POSLEDICA nekega drugega, dejanskega vzroka.
Sleherno izkazovanje je namreč zgolj izkaz vsebinske zasnovanosti
posamičnosti/vrste, in s tem tudi njene (naravno dane) ZMOŽNOSTI.
Nekoliko bolj realno je, potemtakem, družbo urejal
Platon, ki je temeljil na prepričanju, da je vzpenjanje na “družbeni lestvici”
lahko upravičeno/pravično/za družbo uspešno le v primeru, da to vzpenjanje
temelji na izkazanih, v praksi (in v okviru etičnega!) dokazanih sposobnostih.
A si je tudi Platon po svoje razlagal razlike znotraj dvonogega sveta, zaradi
česar je, vsaj načeloma, slehernemu posamezniku dopustil “zmožnost” (tovrstnega
“družbenega vzpenjanja”)... pri čemer ni upošteval preprostega dejstva, ki
govori o tako “obstranskih” (dejansko pa so te značilnosti temeljne v
izkazovanju nagonskega sveta!) zadevah, kakršne so zavist, materialna
(nebrzdana) lakota ( =temelj potrošništva), nerealno ocenjevanje lastnih
ne/zmožnosti, gon po nenehnem tekmovanju z okoljem (in nikakor po tekmovanju v
smislu “doseči dane mi lastne zmožnosti”, torej v tekmovanju “s samim seboj”,
ki je edino ZDRAVO in druge neogrožajoče tekmovanje)! Potemtakem tudi Platonova
država ne bi dolgo vzdržala, kar izpričujejo razpleti vseh “v dobro zasnovanih
skupnosti”, vseh “v dobro zasnovanih idej”! Vse propadejo, tozadevno zaradi
“oportunistov”, dejansko pa zaradi nagonskega dela sveta, ki v lastni
nezmožnosti dojemanja dejstev (jih vidi povsem “na glavo obrnjene” v odnosu do
njih dejanskosti... pa posledice obravnava kot vzroke, glede na to, da se
zaradi nezmožnosti celovitega vpogleda, zaradi nezmožnosti abstraktnega,
razumskega mišljenja ni zmožen dokopati do - dejanskih vzrokov) ne zmore dojeti
niti lastne vloge v družbenih dogajanjih (je izključno destruktivna, po sistemu
“da je meni dobro”, po sistemu “družba je dobra kadar meni daje”), obenem pa
prav z lastnimi aktivnostmi hiti - “graditi” boljši svet!
Potemtakem... dokler bodo dejanski vzroki temeljne
razlike znotraj dvonogega sveta prezrti, neupoštevani, do tedaj nekega
trajnega, konstantno delujočega sobivanja, preprosto, ne bo, ker ga NE MORE
BITI! Pač pa bodo vedno obdobja “vodečih posameznikov” (in v kolikor bodo le-ti
etično delujoči, bo napredovanja deležna celotna skupnost, v nasprotnem pa le
njen del, vodečim enak, s tem tudi ustrezen) in vseobčega “vodenja”, ki pa,
nujno, ko porabi vse zaloge nekega prejšnjega časa, brezpogojno izkaže le -
lastne nezmožnosti! In se bo “zgodovina” tudi v naprej cik-cakasto “vrtela”, a
le do tedaj, dokler uporaba najbolj nerazumskih orodij in načinov (orožje,
vojna) ne bo tehnološko tako učinkovita, da bo za “civilizacijami” ostal le...
takisti pesek, kakršen dandanes krasi Egipt, nekoč uspešno, razvito “deželo
faraonov”! Razen v primeru...
Razen v primeru uvedbe sistema, v katerem bodo
izključno dejanske (nikakor le domnevne) zmožnosti (predvsem raz/umske!) tiste,
ki bodo merodajne za so/odločanje (o družbenih vprašanjih), medtem ko bo
preostalo, nagonsko stvarstvo smelo živeti svoje (z etičnimi ogradami omejene)
pravice, kajti BREZ ETIČNEGA RAVNANJA NI DEJANSKEGA SOBIVANJA, etično ravnanje
pa je upoštevanje drugega/ih, njegovih/njihovih potreb, in nikakor ni (v praksi
nenehno izkazovana) “sebičnost”!
Ni komentarjev:
Objavite komentar