Začnem s prispodobo, vzeto s “kmečkega dvorišča”. In
zapišem, da (živalsko) življenje na kmetiji poteka v najlepšem redu, v kolikor
kmet bivajočim zagotovi (vsaj relativno) fizično in psihično ugodje: skrbi, da
je dovolj hrane in “pijače” ter omogoči (denimo z ograjenim pašnikom ali zgolj
z dovolj velikim “izpustom”) tudi ustrezno zabavo oziroma dopusti aktivnosti,
skozi katere živali izkazujejo svoje posebnosti in, obenem, (po)trošijo odvečno
energijo... v kolikor ena sama zadeva od naštetega izostane, takrat so pogoji
urejenega sobivanja (že) okrnjeni, in v kolikor ta okrnjenost traja dlje, potem
se vse bolj izkazujejo njene posledice.
Natanko enako je v dvonogem nagonskem svetu, pa
naslovni “kruha in iger” (ter povsem ustrezen mu, četudi se, na prvi pogled
tako ne zdi, “korenček in palica”) ni brez osnove porojen kot ugotovitev
“tistega, kar je potrebno izkazovati, da bo sobivanje potekalo po nekih
ustaljenih oblikah”. In bi se dalo zapisati nekoliko širše, ter poreči: nagone
je potrebno zaposliti (tako v njih “službenem”, kakor tudi v njih “prostem”
času), potrebno jim je omogočiti zadovoljevanje njih potreb oziroma doseganje
določene stopnje osebnega ugodja, in v kolikor ti to uspe, potem - boš imel
“ljubi mir”.
Zaposlitev v “službenem” času je potrebna zaradi tega,
da nagoni “opravičijo” (vsaj na tak način) svoje obstajanje/bivanje v
konkretnem okolju. Tudi kmet nima krave zaradi tega, da bi jo vodil v park, na
sprehod, pač pa od nje pričakuje korist(i), in jo ima, potemtakem, prav zaradi
koristi. In bi jo, v hipu, zamenjal za čarobno paličico, ko bi mu le-ta zmogla
pričarati mleko.
Krava si ne zna ustvarjati dela, ni zmožna izmisliti
si nekih novih vsebin, se, če ponazorim, odločiti, da bo (namesto mleka)
proizvajala “vročo čokolado”. Je omejena v okviru tistega, za kar jo je
opredelila/namenila “narava”. Povsem enako je z VSEMI ostalimi nagonskimi
bitji, ki, potemtakem, ne zmorejo biti tvorna v ustvarjanju nečesa novega, pač
pa lahko počno izključno tiste zadeve, katere so bila - naučena početi.
Kakopak, lahko jih modificirajo, pa se zna krava pasti tudi na cvetličnem vrtu,
v detelji... in ne zgolj na pašniku, a je to, bolj ali manj vse, po vprašanju
te “modifikacije”.
Težave “dvonogega sveta” se VSELEJ porodijo v obdobjih
“ekonomskih kriz”. Pravilneje bi bilo zapisati, da se v teh obdobjih
izkazujejo, saj so vzroki teh težav prisotni NENEHNO, v vseh časih, kajti v
vseh časih je eno temeljnih vodil nagonov tisti tudi-jaz-bi imel-to(liko)-kar(kolikor)-ima-tisti-z-”več”...
pomeni, da nagonski nenehno teži k “imeti še več”, kar niti ni tako
nerazumljivo: ker se ne zna/zmore izkazovati z vsebino, ker ni zmožen svojega
“mesta na družbeni lestvici” graditi neposredno z lastno tvornostjo (torej z rezultati
lastne kreativnosti, tvornosti), ga mora pridobivati na posreden način,
predvsem pa na način, ki je “otipljiv” čutnim zaznavam (če ne zmoreš, na
primer, prepoznavati znanja, potem ti je dokaz-o-obstajanju-znanja... šolsko
spričevalo, papir, resda “uradno priznan”, a še vedno zgolj - papir!)... in
tako lastno “veljavo” izkazuje na način, da ima/da poseduje vsaj toliko
“pomembnih” materialnih dobrin, kolikor jih poseduje okolje (od tod
potrošništvo!).
Pomeni, da če temu nagonskemu svetu ne omogočaš “služenja”,
potem s tem ne ogrožaš le njegovega fizičnega obstoja, pač pa hkrati onemogočaš
njegovo samopotrditev, ga s tem tozadevno “spravljaš v nižji položaj kot je
položaj, ki nagonskemu bitju (po njegovem prepričanju) pripada”! Da, nagonski
(dvonogi) so prepričani, da JIM PRIPADA, malodane ves Svet, in pravice niso
zmožni dojemati kot posledico odgovornosti, pač pa so pravice zanje povsem
samoumevne... in vsaka samoumevnost postane brez sleherne vrednosti, brez
pomena, o čemer priča, na vseh področjih, življenje.
Po odsluženem času, potrebnem za (pre)živetje
nagonskega, mu je potrebno (po)nuditi tudi možnosti, s katerimi bo trošil
lastno energijo, v kakršnikoli že obliki se izkazuje. Daj mu zabavo, primerno
njegovim zmožnostim, posledično interesom... daj mu čvek, tekmo, veselico, daj
mu jedačo in pijačo, televizijski in/ali radijski program, pa si - zmagal! Imel
boš, kolikor toliko, nemoteno sobivanje!
Pri razumskem bitju je zadeva krepko drugačna.
Temeljni razlog, ki ga “vleče v delo” NI v zaslužiti-za-preživetje (ko samo
pomislimo na razne znanstvenike in umetnike, ki so živeli dobesedno v
pomanjkanju, in na vse tiste, ki se niso zmogli/hoteli izkazovati z
“materialnim bogastvom”, takrat je zapisana trditev lažje sprejemljiva), pač pa
je ta razlog POTREBA po tvornosti, potreba po tem, da nekaj počneš, ustvarjaš,
da vidiš na koncu lastnega dela nek rezultat, da čas ne gre v prazno! Da,
razumski, preprosto, NE ZMORE brez tvorjenja, obenem pa materialnega ne dojema
v podobi sredstva-s-katerim-lastno-veljavo-izkazuje, pač pa le kot nujen
predpogoj živetja (potrebujem hrano, če hočem živeti, potrebujem
obleko/bivališče, da se zaščitim pred prehladom/boleznijo...), zaradi česar ne
sili v kopičenje materialnega (le-to je tudi breme, ne samo “ugodnost”, potrebno
ga je zaslužiti, potrebno je služiti za vzdrževanje, potrebno je del življenja
dati za čiščenje, pleskanje, popravljanje...), pač pa sili - v izkazovanje
svojih aktivnosti, v tvornost! Pomeni, da razumski ne potrebuje niti nekega
“organizatorja-prostega-časa”, kajti zna zaposliti lasten čas (s tem tudi sebe,
seveda), in v okviru tega si zna poiskati tudi zabavo (ki jo vidi tudi/predvsem
v izkazovanju lastne tvornosti... da, delo JE ZABAVA, in je sila lepa
aktivnost, ki nagrajuje z radostjo takrat, ko vidiš, da uspevaš na poti
realizacije neke naloge, ki porodi zadovoljstvo ob spoznanju, da si uspešno
opravil... in, ker to zadovoljstvo dokaj hitro izpuhti (se razumski, za razliko
od nagonskega, ne naslaja do konca svojega življenja na “svojih dosežkih”), zato
potreba po zadovoljstvu dobesedno sili k nekemu novemu izkazovanju, k nekemu
novemu tvorjenju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar