Sobivanje...

Sobivanje je termin, katerega bi se, na daljši način, dalo zapisati kot bivanje-Z-drugimi, kot skupno-bivanje... potemtakem v smislu “(so)delitve istega prostora in časa”... in NIKAKOR ne kot bivati-OB-drugem(ih).

Sobivanje terja določene zmožnosti, med katerimi je, na prvem mestu - zmožnost dojemanja, razumevanja, zmožnost “biti razumen”. In prav te zmožnosti ni, v vsesplošnosti, oziroma je, z drugega zornega kota zapisano, posejana v preredkem obsegu, kajti...

Če zmoreš razumsko, potem se zavedaš... da je Svet sestavljen iz neštetih različnosti... te različnosti dejansko obstajajo, in v kolikor želiš doseči stanje sobivanja (delitve prostora in časa), potem moraš najprej te razlike priznati, nato jim moraš priznati PRAVICO DO TEGA, DA OBSTAJAJO (one že tako in tako obstajajo, in ti, zagotovo, NISI tisti, ki je pristojen drugačnosti ne/dovoljevati njen obstoj!)... potem se zavedaš, da sobivanja NE MORE BITI, v kolikor boš vse drugačnosti silil v to, da živijo “po tvoje”, kar, posledično, pomeni, da jim moraš dopustiti, da živijo na svoje načine... in, spet posledično, to pomeni, da si se dolžan določenim svojim pričakovanjem/zahtevam/ravnanjem odpovedati (in so taisto dolžne postoriti tudi vse drugačnosti), poiskati sprejemljive rešitve, za vse, ki sobivajo, na način, da bodo sprejeti kompromisi vsem sprejemljivi in da bo vsakdo sicer zares nekaj izgubil, a bo izgubljeno nadomestil - s sobivanjem, z dejanskim sobivanjem, pomeni s tem, da bo lahko v miru živel skupaj z vsemi ostalimi, in se bo lahko v miru izkazoval v svojih podobah (a le do tiste meje, s katero ne posega v pravice/načine življenja ostalih).

Nagonski svet NI ZMOŽEN SOBIVANJA! Površno gledano se sicer zdi, da je zmožen sobivanja znotraj sebi enakih, a je tudi to sobivanje - nemogoče. Poteka, že ves čas, že predolgo, da bi ga doslej ne bilo moč ugotavljati v njegovi dejanski podobi. Pa...

Četudi so si nagonski povsem primerljivi po izgledu (zunanjosti), četudi so si primerljivi po načinih izkazovanja (po mišljenju/ravnanju... za vse veljajo povsem isti mišljenjsko/ravnanjski kalupi!), pride do težav takrat, kadar posamezniki med njimi izkažejo, da so hitrejši, spretnejši, torej zmožnejši od ostalih, in se na podlagi teh zmožnostih dokopljejo do tega, da “imajo več kot ima povprečen pripadnik občosti”... in takrat sobivanja več - ni! Takrat (nagonsko) potrebo po sobivanju nadomesti zavist, iz nje izhaja nezadovoljstvo, iz nezadovoljstva pa ravnanja, ki na temelju neskončne lakote (pogoltnosti, pohlepa) vodijo tudi do agresivnosti.

In je zadeva, sobivanje, še toliko bolj nemogoče, pri nagonskih, takrat, kadar naj bi prostor in čas delili z drugačnimi, kajti - pri teh drugačnih se čutijo ogrožene že zaradi njihove drugačnosti! In se bojijo, da bo njihova čreda/krdelo izginilo, v kolikor bo drugačnost posegla vanj/o. Pri čemer je tudi v takšnem primeru prisotna nezmožnost sobivanja, opisana v prejšnjem odstavku.