Sobivanje je termin, katerega bi se, na daljši način,
dalo zapisati kot bivanje-Z-drugimi, kot skupno-bivanje... potemtakem v smislu
“(so)delitve istega prostora in časa”... in NIKAKOR ne kot
bivati-OB-drugem(ih).
Sobivanje terja določene zmožnosti, med katerimi je,
na prvem mestu - zmožnost dojemanja, razumevanja, zmožnost “biti razumen”. In
prav te zmožnosti ni, v vsesplošnosti, oziroma je, z drugega zornega kota
zapisano, posejana v preredkem obsegu, kajti...
Če zmoreš razumsko, potem se zavedaš... da je Svet
sestavljen iz neštetih različnosti... te različnosti dejansko obstajajo, in v
kolikor želiš doseči stanje sobivanja (delitve prostora in časa), potem moraš
najprej te razlike priznati, nato jim moraš priznati PRAVICO DO TEGA, DA
OBSTAJAJO (one že tako in tako obstajajo, in ti, zagotovo, NISI tisti, ki je
pristojen drugačnosti ne/dovoljevati njen obstoj!)... potem se zavedaš, da
sobivanja NE MORE BITI, v kolikor boš vse drugačnosti silil v to, da živijo “po
tvoje”, kar, posledično, pomeni, da jim moraš dopustiti, da živijo na svoje
načine... in, spet posledično, to pomeni, da si se dolžan določenim svojim
pričakovanjem/zahtevam/ravnanjem odpovedati (in so taisto dolžne postoriti tudi
vse drugačnosti), poiskati sprejemljive rešitve, za vse, ki sobivajo, na način,
da bodo sprejeti kompromisi vsem sprejemljivi in da bo vsakdo sicer zares nekaj
izgubil, a bo izgubljeno nadomestil - s sobivanjem, z dejanskim sobivanjem,
pomeni s tem, da bo lahko v miru živel skupaj z vsemi ostalimi, in se bo lahko
v miru izkazoval v svojih podobah (a le do tiste meje, s katero ne posega v
pravice/načine življenja ostalih).
Nagonski svet NI ZMOŽEN SOBIVANJA! Površno gledano se
sicer zdi, da je zmožen sobivanja znotraj sebi enakih, a je tudi to sobivanje -
nemogoče. Poteka, že ves čas, že predolgo, da bi ga doslej ne bilo moč
ugotavljati v njegovi dejanski podobi. Pa...
Četudi so si nagonski povsem primerljivi po izgledu
(zunanjosti), četudi so si primerljivi po načinih izkazovanja (po
mišljenju/ravnanju... za vse veljajo povsem isti mišljenjsko/ravnanjski
kalupi!), pride do težav takrat, kadar posamezniki med njimi izkažejo, da so
hitrejši, spretnejši, torej zmožnejši od ostalih, in se na podlagi teh
zmožnostih dokopljejo do tega, da “imajo več kot ima povprečen pripadnik
občosti”... in takrat sobivanja več - ni! Takrat (nagonsko) potrebo po
sobivanju nadomesti zavist, iz nje izhaja nezadovoljstvo, iz nezadovoljstva pa
ravnanja, ki na temelju neskončne lakote (pogoltnosti, pohlepa) vodijo tudi do
agresivnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar