Dolgo, zelo dolgo je veljalo, da je “usoda” obolelega
posameznika, ali tistega, kateremu so izvedli določen medicinski poseg
(operacijo, celo amputacijo uda), v “božjih rokah”, pa - če bo “bog” hotel, bo
okreval, in preživel, v nasprotnem pa ga bo pobralo...
Ko je Paster začel razlagati o mikroorganizmih,
posledično o okužbah (ran), ki “pridejo od zunaj”... so se mu vsi smejali, tudi
najbolj priznani “strokovnjaki” tistega časa. Ja, bili so sila “strokovni”,
tisti “strokovnjaki”, znali so zarezati, rezati, odrezati... a le dojemati,
razumevati niso zmogli, pa so VEDELI, da je razplet operacije, na primer,
odvisen tudi od “volje bogov”... oni sami so, pač, naredili, vse, kar so znali,
zmogli narediti, potemtakem - za naprej “odločajo višje sile”!
In so se smejali, omenjenemu Pasterju, ko je zastavil
s prekuhavanjem medicinskih pripomočkov... ko si je usta in nos prekrival z
blagom... ko si je dobro umil roke, preden je v rezanje zastavil... (dobro, to
ni počel neposredno sam Paster, pač pa neki redki, sila redki posamezniki, ki
so privolili v preizkus njegovih trditev)...
A so se nehali smejati, kasneje, ko so spoznali, da je
postoperativno okrevanje po Pasterjevi metodi krepko, izrazito številčnejše,
uspešnejše, lažje, kot je bilo v “običajnih”, “strokovnih”, “normalnih”
razmerah vse-vedočih-vedežev!
Ni komentarjev:
Objavite komentar