Zakaj princip "živeti zase" ne omogoča normalnega sobivanja?

Zastavim kar s primerom iz »narave«. V njej nikakor nimajo vsi enako, daleč od tega, vse živalske vrste živijo v hierarhični organiziranosti, in vsak pripadnik točno ve, »kje mu je mesto«, kakšne pravice ima, napram ostalim.

Seveda, tudi v »naravi« bi tisti, ki imajo manj, imeli več, in tisti, ki imajo več, ne želijo svojih ugodnosti oddati/prepustiti drugim… zaradi česar prihaja do nenehnih spopadov, tudi znotraj skupnosti, ne samo med skupnostmi. Rezultat teh spopadov pa je odvisen tudi od tega, koliko se tisti, ki nima, a želi imeti, počuti ogroženega…

Bolj kot je brez tistega, kar si želi, bolj kot je v podrejenem položaju, manj ima za izgubiti, več si upa tvegati, s tem je tudi spopad bolj krut. In ko se znajde v situaciji, da se celo fizično počuti ogroženega (torej ne samo po tem, da nima enakovrednih pravic), takrat pa, običajno, pride do boja na življenje in smrt.

Povsem enako je v dvonogih skupnostih, in povsem drugače v skupnosti – razumskega človeka. Razum se namreč zaveda preprostega dejstva, da lahko z nekom/nekimi sobiva, mirno, varno, zadovoljno, le takrat, kadar so vsi v skupnosti (relativno) zadovoljni. Pomeni, da takrat, kadar je še najslabotnejši član skupnosti (relativno) zadovoljen, takrat nima potrebe po tem, da bi – izkazoval nezadovoljstvo, da bi zastavil aktivnosti, s katerimi bi sebi položaj izboljšal, z aktivnostmi, ki bi jih, brezpogojno, usmeril proti drugim, želeč jim odvzeti (vsaj) delček, zase.

Da, v razumni skupnosti zmore obstajati takšno sobivanje, kajti v razumni skupnosti slehernik prispeva, po svojih zmožnostih, resda, a kljub temu, skupnosti, vsem. V razumni skupnosti obstaja zavedanje o tem, da zmožnosti niso enakovredno podeljene, in da tudi »delovne usmeritve« niso uniformirane, vsem enako zapisane, pa – medtem, ko nekdo prideluje hrano, drug izdeluje čevlje, tretji skrbi za proizvodnjo električne energije, četrti pa le ponuja, na primer, petrolej, ki ga na domačem vrtu ni moč pridelovati…

In še nekaj je značilno za razumsko skupnost: materialne dobrine razum obravnava le kot predpogoj fizičnega obstoja, ne potrebuje jih za izkazovanje svojega, nekega  (razumu povsem neumnega) »statusa«, »položaja«… ne, razumskost se izkazuje z vsebinami, katere je zmožna »tvoriti iz sebe«, in njej je, denimo, avtomobil zgolj uporabno sredstvo, pripomoček, pa ne potrebuje ne mercedesa, ne be-em-veja, da dospe do želene razdalje, potrebuje zgolj – prevoz(no sredstvo), po možnosti takšno, ki bo za čim nižji vložek zagotavljalo prevoz. Nič več, nič manj.

Potemtakem, razumskost tvori (ne zmore, preprosto, brez tvorjenja), troši zgolj po dejanski potrebi, in ne kopiči zadev, materialnih dobrin, zaradi katerih bi se morala odpovedovati – lastnemu življenju! Da, vsaka stvar, ki jo kupim, ima svojo ceno, in za vsako je potrebno oddelati toliko in toliko ur (delčkov življenja), za vsako je potrebno skrbeti, jo vzdrževati (dodatne oddelane ure življenja), in za vsako se tresejo, da jim je ne bi »nekdo« ukradel!

Razumska skupnost se zaveda potrebe po sobivanju, kajti brez sobivanja življenja, kakršnega živimo, preprosto – ni, ne more biti. Kakopak, tudi znotraj razumskosti pride do odstopanj, celo do popolnega nasprotja, vendar – tu pa bi bilo potrebno zastaviti pisanje o vplivu (nagonskega) okolja, posledično tudi o psihičnih stanjih, v katera zapadejo razumska bitja, ker so prisiljena živeti/se izkazovati po kalupih nagonskega sveta!