četrtek, 29. december 2016

O "oblasti, ki kvari"... tudi drugače



Ko pride pujsek do korita, se nažre! In se, ob tem, popaca, zamaže. Pač, pujsek, in velika lakota, in brez zadržkov, slehernih...

Ko se dobro nažre, pusti tisto, kar je ostalo, drugim. Pujskom.

In tako počne prav vsak pujsek, kajti žretje, in lakota, in odsotnost zadržkov... vse to so značilnosti vseh pujskov, in slednjega med njimi. Takšna vrsta, pač. In je samo v tem razlika, med njimi, da se nekaterim uspe bolj nažreti, in zamazati, drugim pa manj nažreti, in zamazati.

Tako da med pujski ni lepih in grdih, so le bolj siti (in bolj zamazani), in manj siti (manj zamazani). In je hudo, kadar se v količini zamazanosti pujski preštevajo med seboj, ter ugotavljajo o tem, kateri je bolj čist (moralen), in kateri manj čist (moralen).

Pravzaprav je še najbolj hudo to, da je morebitna čistost pujskov zgolj posledica - izostalih priložnosti!

Ni komentarjev:

Objavite komentar