Je ubožen umski svet, ki, vselej in brezpogojno, ni
zmožen vzrokov (po)iskati drugje, kot izven sebe! Pardon, se moram popraviti:
“zna” poiskati vzroke v sebi, a le takrat, kadar npr. športna ekipa doseže
zmago, in je potem tisti “mi” zanjo zaslužen...
Če ptica ni zmožna (po)leteti, potem razlog njene
nezmožnosti, zagotovo, ni v nekih drugih, četudi “grdih”, pticah, pač pa v tem,
da - ptica, konkretna, pač, ni zmožna letenja.
Ja, kaj pa, če jo je orel napadel, in jo poškodoval,
potem je orel kriv za to, da ne more leteti... zaslišim “strokovno pojasnilo”,
ki pa, še zdaleč, ne ustreza dejstvom, pač pa zgolj izkazuje nezmožnost
tvorjenja vzročno-posledičnih povezav, in s tem, samodejno, nezmožnost
upoštevanja več dejavnikov obenem.
Ne, tudi v takšnem primeru je razlog, zaradi katerega
ptica ne more leteti, v sami ptici. Že res, da jo je orel poškodoval, in potem,
recimo, odletel, a ptica je ostala, in z njo je V NJEJ ostala nezmožnost
letenja!
Verjamem, da ni samo težko razumeti, pač pa celo
nemogoče, a zadeva je povsem podobna tistemu “ugotavljanju”, ki trdi, da je
“skok z višine” vzrok smrti skočečega. Pa ni, razlog je v povsem drugih
stvareh, kajti...
Lahko skočim, z višine, pa se ne bom ubil, v kolikor
razprem padalo (če znam, seveda, z njim rokovati). In se ne bom ubil, če bom
pristal na podlagi, ki bo s svojimi lastnostmi moj padec ustrezno ublažila...
Pomeni, da se ne ubiješ s tem, ker “skočiš z višine”
(torej sam skok NI razlog/vzrok), pač pa se ubiješ - ob pristanku, na trd(n)ih,
neprožnih tleh, takrat zgolj, kadar se srečata dve nasprotno delujoči si sili,
pa - močnejše kot je delovanje (višina - hitrost - moč) teh sil, večja je
verjetnost, da se bo zadeva, za skočečega, končala neugodno.
Kadar ugotavljam pravilnost vzročno-posledične(ih)
povezav(e), takrat obvezno moram priti do pravila, po katerem se vsak enak
vzrok VEDNO konča s povsem enako posledico!
Ni komentarjev:
Objavite komentar