Pašnik,
obilje travne radosti. In se pase, čredica, muli in žuli, nenehno. Za seboj
pušča izkaze. Kar sproti, in povprek, po sistemu "kamor pade -
pade"...
Tu in tam bikec naskoči kravico, ko se mu zahoče skakanja, in ko je kravica voljna, pa ne (z)beži. Pravzaprav...
Tudi, kadar beži, se podaja za njo, in je zgolj od njegove/njene vztrajnosti odvisno to, ali se bo olajšal, ali ne. Tudi proti njeni volji, čeprav se je, obupana, predala...
Pašnik,
čez čas. Travna radost je dodobra oskubljena, že
skrb vzbujajoča. Potok, ki običajno teče prek trate, je presušil, sonce žge...
Glasi se mukanje, lakota, žeja, hudi zadevščini. Tako hudi, da celo bikci pozabijo, včasih, na skakanje, in raje sotvorijo "pevski zbor"...
Kako bi
drugače, ko pa je pašnik edina danost?! In na njej zmorejo, kravice in bikci,
zgolj papcati, in piti, in se naskakovati, in sračkati... ne znajo pa, ma, na
misel jim ne pade, dosejati travo, jo skrbno "konzumirati", skrbeti
za pogoje, v okviru katerih bo v vsakem trenutku moč znosno živeti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar