petek, 23. december 2016

Priden kakor mravljica...



Uvodoma zapišem (svoj) pomislek, glede Ezopa: mislim, da ni bil basnopisec, pač pa le kronist svojega (in ostalih) časa(ov).

Za mravljice velja, da so izjemno pridna bitja. In njih pridnost je čaščenja vredna, pri obči pameti. Ki se tudi sama zmore hvaliti z, domnevno, takisto pridnostjo.

Takšno pojmovanje je sila nerodna zadeva, kajti zgolj enoplastno izpostavlja določena dejstva (morda zaradi tega, ker večplastne obravnave ni zmožno?!), pa bi se po pojmovnem odnosu do mravelj dalo sklepati, da je vrlina v »količini početja«, po sistemu več-kot-počneš-bolj-si-dober…

Takšno pojmovanje je ne le zgrešeno, pač pa dobesedno – neumno! Kajti…

Če je količina (početja, česarkoli) merodajna za ugotavljanje kakovosti (nečesa), njegove vrednosti (dejanske), potem je tudi butec, ki hiti butavosti početi, občudovanja, čaščenja vreden?! Nenazadnje, je priden, kot mravljica…

… pa čeprav s svojo prizadevnostjo razkraja, uničuje vse krog sebe.

V dvonogem svetu »njih« motijo tisti grdi, tisti, ki »njim«, bojda, jemljejo, in dajejo sebi. Žal, a ti grdi so zgolj… člani natanko iste vrste mravljic, kateri pripadajo tudi »oni«, z eno samo razliko: tudi (kasneje postali) grdi so bili, na začetku, povsem običajne mravljice, domnevno pridne, ko pa so zlezli vrh mravljišča, in nabrali cel kup »moči«, zvez in/oz. poznanstev, so začeli svojo lakoto še bolj izkazovati, in jo še bolj tešiti, kot so jo zmogli pred tem. Potemtakem…

… bi še zadnja tovrstna mravljica, ki bi dospela na »oblast«, počela natanko enake stvari? Bi, seveda, da bi, kajti tudi ta do-oblasti-nedospela mravljica pridno funkcionira po sistemu zvez in poznanstev, in »svet« vrednoti natanko po istem temeljnem merilu, kot je merilo, s katerim razpolagajo »grde« mravljice – le-da-je-meni-dobro!

Ampak… tudi v »naravi« mravljice niso zgolj »pridne«, po vsebinskem (ne količinskem!) merjenju. Niso samo nabiralke, odstranjevalke, predelovalke odmrlega/odpadlega, daleč, zelo daleč od tega – tudi one jemljejo drugim, da imajo zase, pa – če je takšno delovanje temelj ugotavljanja pri dvonogih, čemu pristop ne bi veljal tudi drugod, da bi se pojavil v podobi principa, načela, pravila?!

Da, tudi mravljice se lotijo še kako živih bitij, jih pokončajo, da imajo zase hrano (temeljna vrednost nagonskega sveta!!! zagotovitev lastnega pre/živetja), in tudi tiste manj dovzetne (po določenih, in predvsem domnevnih spoznanjih) obžirajo, pa razkrajajo, na primer, liste z vej, in jih odnašajo sebi, v mravljišča. Pomeni, da so tudi mravljice grde, in da svojo pridnost zmorejo z grdim izkazovati? Tako, kot dvonogi?

Ne, niso grde, daleč od tega, takšne je, pač, »narava« ustvarila, pa počnejo le tisto, kar so – dejansko zmožne početi!

Ni komentarjev:

Objavite komentar