četrtek, 29. december 2016

Vsaka skrajnost je izkaz...



Hopsa, stop! Tu bi pa izjemno veliko napako naredil, ko bi zadevo poenostavil in zapisal eno samo ugotovitev, npr. to, da je (vsaka skrajnost) izkaz nepravilnosti, deformiranosti, obolelosti... kajti tako preprosto v raznolikem svetu - ne gre! Celo znotraj “dvonogega sveta” ni moč po “skupnem imenovalcu” razlagati zadev.

Skušam pojasniti nekako takole: kar je povsem običajno v nagonskem svetu, to v svetu razuma pomeni “stanje-ki-priča-o-deformaciji”, kajti značilnost razumskega sveta je v tem, da ZMORE BRZDATI NAGONE, medtem ko je značilnost nagonskega sveta ta, da je nagonski, da RAVNA IZKLJUČNO PO NAGONIH!

Recimo, da v obravnavo vzamem hranjenje, pitje, čiščenje, druženje, spolnost, in zapišem v podrobneje...

V nagonskem svetu jedo takrat, ko je priložnost za jesti... in se takrat najedo do konca, se “nabašejo”, kajti nikdar ne vedo o tem, kdaj bo naslednja priložnost hranjenja... pomeni, da je v nagonskem svetu povsem “normalno”, da ješ, kadar je za jesti, in da prenehaš jesti šele takrat, kadar več nisi zmožen ničesar dodatnega vnesti vase. Pomeni, da je hranjenje opravilo, s katerim nagonsko bitje, posredno, prihaja do zadovoljstva (sita žival v miru, ugodno počiva)... ne nazadnje: obstaja eno samo “praznovanje”, v katerem ne bi bila hrana in jedača ena temeljnih predpogojev veselja?!

Pri razumskem bitju je hranjenje zgolj aktivnost, s katero organizmu dobavlja potrebno količino tvarin, katerih presnova bo porodila neko moč, energijo, in s tem zmožnost nadaljnjega živetja. Nikakršna zabava, zgolj “nujno zlo”. Kakopak, tudi razumsko bitje raje poje tisto, kar mu je bolj-všeč-od-ostalega, a mu je ta bolj-všeč zgolj merilo pri izbiri hrane, ni mu pa cilj, s pomočjo katerega uresničitve bi dosegel neko zadovoljstvo. Pomeni, da razumsko bitje je le toliko, kolikor potrebuje, in je le takrat, kadar potrebuje (mu telo sporoči, v podobi lakote, da so potrebe izkazane).
Iz tega bi se dalo zaključiti tudi to, da je prekomerno vnašanje hrane v nagonskem svetu nekaj povsem običajnega, medtem ko je v razumskem - posledica/izkaz deformacije, torej psihične okvare (ki priča o tem, da je razumsko bitje, pod vplivi nagonskega okolja, postalo v določenem delu temu okolju enako!).

Popolnoma enako je pri ostalih omenjenih izkazovanjih. Nagonski v pitju išče srečo, razumski se zaveda, da sreče pijača ne zmore dati. Pri čiščenju, kadar to postane redno, pogosto opravilo (a čiščenja ne izvajaš zaradi službene dolžnosti, ker si, npr. snažilka, in ga ne izvajaš zaradi potreb konkretnega prostora, denimo prostora, v katerem predeluješ mleko, pa morajo biti razmere čistosti vselej na ustrezni ravni...), tako pogosto, da objektivno stanje čiščenih površin/predmetov tega čiščenja sploh ne terja, takrat je pri nagonskem bitju takšno ravnanje lahko tudi posledica navade, naučenosti (t.im. vzgoje), medtem ko je pri razumskem bitju NUJNO obsesivno-kompulzivna motnja (tako kot prenažiranje in vse ostalo, česar je več, kot bi ga “smelo” biti za neko razumno delovanje/bivanje), pomeni, da s takšnim ravnanjem razumsko bitje izkazuje izključno “psihično okvarjenost” (ja, na različne načine je moč tozadevno “mašiti” tesnobe, tudi s hrano, tudi s pitjem, tudi z samo/nalaganjem kupa sicer povsem nepotrebnih aktivnosti, tudi s - spolnostjo... a o njej malček kasneje)!

Druženje? Je ena povsem običajnih izkazovanj naravnega sveta, in vsa bitja (tudi razumska) so - naravna bitja. Potemtakem z druženjem ni prav nič narobe, a je v “izvajanju” tega druženja, v njegovem učinkovanju tista govorica, ki, spet, izpričuje tako razlike med obema svetovoma, kakor zmore ločevati med ne/pravilnostmi razumskega bitja. Pojasnim...

Nagonski se radi družijo med sebi enakimi (poglej v “naravo”, in ugotovi, če se motim), torej se družijo s tistimi, ki radi enako vedo o temeljnih zadevah (“gliha vkup štriha”), pomeni, da se družijo s tistimi, pri katerih sebi najdejo potrditev o enakosti (v okviru nekih fizično drugih, a vsebinsko enakih), o ustreznosti/pravilnosti/sprejemljivosti (v odnosu do svojega okolja)... medtem ko se razumski sicer zmore družiti z vsemi (kadar je govora o NEpomembnih stvareh, npr. o vremenu, športu in ostalih “nedolžnih” vsebinah, pri katerih je povsem “normalno”, da ima slednji “pravico do lastnega okusa, mnenja”), a se težko druži z nagonskimi takrat, kadar pogovor nanese na temeljna vprašanja, v okviru katerih je dogovor med njimi možen izključno takrat - kadar je razumsko bitje že do te mere psihično deformirano, da je imenitno zdresirano/modificirano in je, po stališčih/ravnanjih o teh zadevah povsem enako okolju! in raje (po)išče družbo razumskih sogovornikov (glede na redko posejanost le-teh je družba večih že juhuhu zadetek na loteriji!!!), s katerimi zmore razpravljati, izmenjavati mnenja, jih argumentirati, na povsem logični, torej razumu sprejemljivi osnovi.

Pomeni, če nadaljujem, da je razumski že s svojo zastavljenostjo obsojen na to, da bo malo “odmaknjen”, tudi fizično, od preostalega sveta, in pomeni, da se ta odmik (z življenjem, s pridobivanjem izkušenj/spoznanj) samo še povečuje. Vendar - kadar se ta odmik realizira v podobi popolne osamitve (torej v podobi nedruženja tako z nagonskimi, kakor z razumskimi bitji), takrat je, spet, na delu - psihična motenost, celo huda.

Spolnost? Dokaj lahka zadeva, čeprav bi se dalo sklepati, na osnovi pogledov v “naravo”, da je zapletenejša. Nagonski udejanjajo spolnost IZKLJUČNO NA svoji NAGONSKI ZASNOVANOSTI, pomeni: ko jim kemični procesi porodijo slo, takrat je moč priti do zadovoljstva izključno v primeru, da tej sli ustrežem, da sem spolno aktiven...

Obstajajo mnenja, da tudi v živalskem svetu ni tako, da se živali parijo “na obdobja”, vendar je tudi način parjenja povsem odvisen od značilnosti/specifičnosti posameznih vrst in okolja, v katerem (od katerega) živijo. Npr. obstaja veliko vrst, ki se parijo takrat, ko je parjenje možno (miši, podgane, kopitarji, celo človekov prijatelj pes - ko ga zagrabi, takrat naskoči), in obstajajo vrste, katerim je “narava” omogočila pre/živetje s tem, da je njih spolno slo obrzdala na določena obdobja (tu so, praviloma, vrste, ki bodisi dolgo nosijo dokler ne donosijo, in vrste, katerih pretirano razmnoževanje bi porušilo naravno ravnovesje... denimo volkovi, ki zmorejo, za razliko od “človeka”, celo načrtovati lasten razplod, in se pripeti tudi to, da leto, dve, morda tri sploh ni novih legel, ker... ker je v okolju natanko takšna količina hrane, kakršna omogoča le pre/živetje obstoječega števila plenilcev).

Potemtakem nagonsko bitje, TUDI DVONOGO, občuje zaradi nagonov, ki ga v občevanje usmerjajo in - v kolikor vem, da bo “družba” že nekako poskrbela bodisi za to, da bo odstranila morebiten neželen zarodek, ali pa za to, da porojen otrok ne bo umrl od lakote... ali pa vem, da je usoda otroka “zgolj” stvar božje volje, pa - če ne preživi, potem je že “bog” tako hotel - potem zmorem seksati z vsako/vsakim, ki mi pride v roke, če mi je vsaj toliko všeč, da vzbudi mojo slo... medtem ko je razumskemu bitju spolnost izključno del sobivanja z osebo, s katero ima dovolj stičnosti, da zmore ugotavljati tisti “imava se rada”...

Da, tisti ljudski rek, ki govori o “ljubezni”, katera gre skozi želodec (skozi sitost, ugodje), ali pa skozi posteljo (spolno sitost, ugodje), tisti, očitno, niti ne ve kaj to ljubezen (imeti nekoga rad) dejansko je! In... ko samo na vseznana Julio in Romea pomislim, hudika, bi bila njuna ljubezen sploh možna, v nagonskem svetu, ko pa je bila njena temeljna značilnost - odsotnost spolnosti?!

Pomeni, nagonski občuje kadar nanese priložnost (kadar ga kemični procesi v slo namenijo), razumski pa zmore sobivanje graditi tudi na drugih, številnih vsebinah, pa mu je spolno občevanje le ena izmed oblik sobivanja. Zaradi tega... je tudi nebrzdana spolnost, pri razumskem bitju, izkaz neke psihične okvare, kakor je izkaz prihične okvarjenosti tudi druga skrajnost, potemtakem absolutna spolna vzdržnost (“narava” je le dala “vse potrebno” za spolno življenje tudi razumskemu bitju, in upam si trditi, da je “narava” uspešnejša v svojem pre/živetju, pomeni, da je tudi uspešnejša v svojem “vedenju o ne/prav” - v odnosu do posameznega, četudi razumsko zasnovanega bitja)!

Ni komentarjev:

Objavite komentar