Preteklost rodi sedanjost, sedanjost govori o preteklosti...

Od kod vedenje o mamutih? Od kod, pravzaprav, vedenje o živalskih vrstah, ki so nekoč poseljevale planet? Ko pa so izumrle, bojda, ko pa jih, tozadevno, ni več?

Bojda so bili mamuti »drugačni« od sedanjih slonov. Ja, sila, sila »drugačni«, a zgolj – očem! Imeli so štiri noge, rep, rilec, okle, imeli so pravzaprav popolnoma vse, kar imajo današnji sloni, le – nekoliko razlike je bilo v velikosti, in v tem, da so bili mamuti krepko bolj kosmati, kot so sloni.

O velikosti in kosmatosti je ugotovljeno na temelju najdb. In te ugotovitve niso presenetljive, vsaj tistim ne, ki so zmožni upoštevati, sočasno, tudi ugotovitve o vremenskih razmerah, tako tistih, ki so veljale v času mamutov, kot tistih, ki veljajo danes. In ki so zmožni upoštevati razlike med takratno podobo planeta, in današnjo. Pojasnim…

V času mamutov so bile klimatske razmere krepko ostrejše, kot so danes, ozračje je bilo krepko hladnejše od današnjega. Pomeni, da se je bilo potrebno bolj obleči, za to, da ne zboliš, zmrzneš. Pa je povsem logično, da so se tudi živali morale zaščititi pred mrazom, in da so to počeli tudi mamuti. Zdaj pa – ker niso znali plesti, da bi si spletli oblačila, so si jih kar omislili, v podobi – dlakavosti. In kasneje, ko se je ozračje otoplilo… kasneje zaraščenost več ni bila potrebna, pa so se dlake zredčile, in se je prikazala koža… današnjega slona!

Ne, ne, ne bo držalo, mamuti in sloni, to ne gre vkup! Ne nazadnje – mamuti so bili večji!

Bojda je, v času mamutov, vegetacija lepo uspevala, ves planet je bil preraščen, zaraščen. In je bilo več kot dovolj hrane, v prvi vrsti za rastlinojede (posledično tudi za njih plenilce, torej za mesojede), pa so se živali smele »porediti« (pa ne v širino, pač pa v velikost!). Ja, nekoč, dolgo nazaj, so na planetu živele v povprečju krepko večje živali, kot so te, ki jih danes videvamo. Kasneje… kasneje pa, ko se je podnebje radikalno spremenilo, se ne le otoplilo, celo zagrelo do te mere, da so se pojavila tudi sušna obdobja, pač pa je postalo v pogojih nihajoče, porodilo različne letne čase… kasneje pa je nestalnost pogojev vplivala tudi na rastje. Le-to ni več imelo enakomernih možnosti, tekom celega leta, za rast, in se je tudi rastje moralo tem spremenjenostim prilagoditi. Posta(ja)lo je manjše…

Kadar se nekaj zmanjša, takrat je zlahka moč ugotoviti, da je tega »nečesa« manj, kot ga je bilo poprej. In če ga je manj, potem s seboj nikakor ne zmore nahraniti toliko potreb, kot jih je nahranilo pred zmanjšanjem. Pomeni, da nastane povsem logičen splet vzročno-posledičnih povezav, in se zgodi to, da se zaradi manj(še) hrane pojavijo – manjše oblike preostalega, nerastlinskega, življenja. In je moral mamut ne samo odvreči dlake, pač pa se je podal tudi v velikost, kakršno danes opažamo pri slonih.

To je vsa skrivnost »izumrtja« mamutov. In podobne evolucijske razplete je moč opažati tudi pri drugih vrstah, pa… je le stvar poznavanja vsebin(e), in zmožnosti ugotavljanja tisti element, ki  odloča razliko med (domnevnim) izumrtjem in (dejansko) evolucijsko spremembo. Zaradi česa si je, domnevam, težko predstavljati tudi to, da so ptice – potomke letečih dinozavrov. Vrabček, da bi se porodil iz dinozavra, nemogoče…

Vse vrste se spreminjajo, in so se spremenile. In ker obstaja, na področju časa, temeljna ugotovitev o tem, da »preteklost« poraja »sedanjost«, je zlahka moč stvar obrniti, in ugotoviti, da je s pomočjo »sedanjosti« moč ugotavljati »preteklost«, in jo razume(va)ti. Kajti… odpadla je dlaka, malce so se zmanjšali, a še vedno imajo štiri noge, rep, rilec, okle… in ne samo to, še vedno »trobijo«, in še vedno se, sloni, obnašajo natanko tako, kot so se obnašali skozi vse čase!

Zaradi tega vemo kar dovolj tudi o preteklosti dvonogega sveta. Vede so krepko napredovale, pa se je, denimo, biologiji, arheologiji, antropologiji… pridružila tudi »porojena« genetika. In le ta je zmožna ugotavljati na področju genske zasnove, tako na temelju najdenih ostalin, kakor na temelju sodobnih vzorcev. In se je razvila tudi nevrologija, veda o umskih zmožnostih nasploh, ki je tudi zmožna primerjati ne samo v sodobnem času (ko ugotavlja – ekstremne – razlike med posamezniki in občestvom), pač pa je zmožna zavedanja o tem, da niso dlake in velikost in širina… tisti faktorji, ki so odločilnega pomena za spekulativne danosti, pa zgolj po zunanjih, »otipljivih« značilnostih ni moč presojati o ničemer drugem, kot o obliki posameznega bitja (vrste), o njegovih (njenih) prehranjevalnih in tudi ostalih navadah, ter o okolju, v katerem (je) opazovano živi (živelo). In s tem, ko gensko zasnovanost upošteva kot temeljni zapis značilnosti (vrste), in s tem, ko v preteklosti ugotavlja enake gene, kakršni so ti, ki obstajajo danes, in s tem, ko med različnimi genskimi zapisi (resda se genski zapisi v večjem delu skladajo, a so prav različnosti tiste, ki izpostavljajo različne »vsebine«!) ugotavlja, v sodobnosti, različne vsebinske opredelitve (torej tudi zmožnosti)… s tem se zmore prav zlahka, a še vedno odgovorno oz. verodostojno podajati tudi v ugotavljanje vrst, katere so živele nekoč. Pa zmore presojati o »izumrlem« Neandertalcu (ki se je, dejansko, le modificiral, je danes nekoliko bolj »dodelan«, a temeljni genski zapis, ki njegove zmožnosti opredeljuje, je še vedno tu… še vedno obstaja večinska nezmožnost abstraktnega mišljenja, še vedno obstaja večinsko nagonsko ravnanje)… in zmore ugotavljati tudi o resni ogroženost Homo Sapiensa, razumskega človeka, ki je svojo usodno napako naredil takrat, ko se je s prvonavedenim spečal. In s tem porodil nek »miks«.

Pa še kako je moč vedeti o preteklosti, le… ne zadošča tisti »vem«, pač pa je za vedenje, poleg temeljnega znanja, potrebna tudi zmožnost ugotavljanja, dojemanja. Ta pa, žal, ni blagodejno porazdeljena v svet dvonogih.