Da, natanko tako je, v svetu nagonskih, ki ni zmožen
ugotavljati po dejstvih, pač pa Svet “meri” (presoja, ocenjuje) po sebi, po
lastnem počutju znotraj tega Sveta! Na primer...
Kadar sobiva v neki skupnosti, ve, verjame, veruje...
da ga ima sočlan taiste skupnosti “rad”, dokler mu s svojo prisotnostjo, s
svojim izkazovanjem poraja “prijetnost”. In, prav tako, ve, verjame, veruje...
da ga taisti sočlan nima “rad” takrat, kadar ta sočlan ravna na način, da (pri
“ocenjevalcu” rad/nerad) zbuja “neprijetnost”. Bi se dalo preprosto pojasniti
nekako takole...
Dokler me nekdo pusti povsem pri miru, mi dovoljuje,
da počnem natanko tisto, in tako, kar/kakor meni prija, do tedaj imam tega
“rad” (in do tedaj menim, da ima ta “rad” mene). Ko pa ta nekdo začne siliti
vame, pričakovati/zahtevati od mene, da se, proti lastni volji, izkazujem na
načine, ki so temu drugemu “normalni” za sobivanje, meni pa niso... takrat pa
začnem ugotavljati, da taistega, ki me sili, nimam več “rad”, in da taisti nima
“rad” mene.
Pa, če nadgradim: če ravnam povsem enako, kot ravna
okolje, potem sem temu okolju sprejemljiv (sem enak med enakimi), in me bo
okolje “pustilo pri miru”, mi nihče ne bo “težil”, mi nagajal, me skušal
onemogočiti... odtod večna “uniformiranost” mišljenj in ravnanj, od tod tista
“naš/nenaš”... od tod zgolj ugotovitev o tem, da obstaja tudi drugačnost, ki
(po principu ne/všečnosti) razdeli tudi na ne/verujoče v boga (ne more pa
odpraviti vseh ostalih verovanj!), na “leve” in “desne” in “sredinske” (ne more
pa pripeljati do ugotovitve, da je rešitev prav v “miksu” vsega, da je potrebno
vzeti od vsakega po malo, pa bi bil Svet vsem sprejemljiv!)...
Podobno tistemu iz otroškega vrtca, tistemu
če-mi-daš-bonbon-te-imam-rad-če-mi-ga-ne-daš-pa-te-ne-maram. Pač, umska
zasnovanost se s časom ne spreminja, in...
Ni komentarjev:
Objavite komentar