Kratek slovar zgrešenega pojmovanja

Med nagonskim in razumskim svetom obstaja popolna kontradiktornost, tako v ravnanju, kakor v dojemanju in pojmovanju. Na temo slednjega zapišem nekaj prikazov…

Ponos(nost)

Nagonski so »ponosni« sami nase, na tisto, čemur pripadajo, na to, da obstajajo enaki med enakimi. Pomeni, da so »ponosni« zaradi tega, ker ustrezajo kalupu.

In kaj morajo narediti za to, da zmorejo biti, na tak način, »ponosni«? Ničesar, zadošča, da so porojeni v – nagonski svet.

Pomeni, da je vsaka mravlja lahko »ponosna« zaradi tega, ker je mravlja. Pomeni, da vsakdo, ki obstaja, sme biti »ponosen nase«, kajti težko bi našli katerokoli bitje, ki ne bi bilo enako drugim, znotraj svoje vrste.

Razumski so »ponosni« na svoje – značilnosti, ne neposredno nase. Ponosni zmorejo biti na lastne zmožnosti, in, posledično, na lastna izkazovanja. Pa njih ponos ni samoumeven, pač pa zmore obstajati samo v primeru (in toliko) skladnosti njih vedenj o tistem »prav« in njih izkazovanja taistega »prav«.

Pomeni, da je med razumskimi potrebno izkazati utemeljenost njihovega ponosa, pomeni, da med razumskimi ponos ni samo »blagodejna dobrina«, pač pa gre za neprizanesljivega sodnika, ki vsak odmik od pravilnosti (v nepravilnost) obravnava kritično in brez odpustkov, pri čemer primerjava s preostalim svetom ne opravičuje posameznikovih »spodrsljajev«.

Spoštovanje

Nagonski menijo, da je potrebno »spoštovati« vse, in vsakogar. Pri njih, potemtakem, spoštovanje ni kategorija, s pomočjo katere bi ugotavljali razlike med »vrednim spoštovanja« in »nevrednim spoštovanja«. Kar pojasnjujejo s tem, da je vsakdo »nekaj zase« (kar, absurd, v njihovem svetu drži zgolj domnevno, saj so v temeljnih značilnostih medsebojno povsem enaki!) in da ima vsakdo pravico biti »nekaj zase«.

Pomeni, da nagonski svet v pojem »spoštovanje« pretvarja pojem – upoštevanje! Kajti to, da posamičnost sprejemaš natanko takšno, kakršna je, pomeni, da jo upoštevaš (takšno, kakršna je).

Absurd: nagonski svet dejansko ni zmožen upoštevati, kaj šele zares spoštovati razlik, nasprotno, razlike jih motijo, se do njih izkazujejo z nestrpnostjo!

Pri razumskih je spoštovanje kategorija, na temelju katere ugotavljaš razlike med posamičnostmi. Pa nikakor ne razlik v podobi naravnih danosti, kajti ni dveh posamičnosti, ki bi si bili povsem enaki, in ni ene same posamičnosti, ki bi smela terjati od drugih, da ji morajo biti podobne!

Pri razumskih je ne/spoštovanje vezano (spet, kakor tudi pri ponosu!) na izkazovanja posamičnosti, torej na njene lastnosti, ne na samo posamičnost kot tako. Pri razumskih je spoštovanje moralna kategorija, pa zmore spoštovati doslednost, trajnost in skladnost besed in dejanj, zmore spoštovati tudi tiste, ki »drugače mislijo«, ki nimajo enakih mnenj, stališč, kot so mnenja, stališča spoštovalca, vendar zmore spoštovati zgolj toliko časa, dokler se »predmet spoštovanja« ne izkazuje v nesprejemljivih, neetičnih podobah.

Pomeni, da si je pri razumskih spoštovanje potrebno pridelati, in ni razmetano vsevprek.

Avtoriteta

Nagonski svet zmore kot avtoriteto pojmovati nadmoč, premoč, moč torej, kot tako. Bodisi fizično moč, bodisi moč »položaja«, bodisi moč premoženja, bodisi moč kateregakoli drugega otipljivega izkaza tistega »nekaj več« (tudi raznih potrdil, denimo šolskih spričeval, in zlasti moč občega konsenza… iz katerega izhajajo tudi njihove poenotene, uniformirane ugotovitve o temeljnih »pomembnih«, »vrednih« stvareh njihovega sveta).

Nagonskim ne more biti »avtoriteta« nekdo, ki jim ne izkaže lastnega »več od preostalih«, kajti zmožni so »upoštevati« le tiste stvari, ki so dostopne njih čutnim zaznavam, in so zmožni »pravičnost«, »lepost«, »dobrost« sveta ocenjevati izključno na temelju lastnega počutja znotraj taistega sveta, pa – če jim je lepo, dobro, je svet lep in dober, pravičen! In je dober, pravičen, lep tudi tisti, ki jim daje (in dokler jim daje), in je zanje – avtoriteta.

Razumski, spet, tudi na področju avtoritete ugotavlja – značilnosti, kakovosti posameznika, in ne posameznika samega po sebi, v njegovi fizični podobi ali po formalnem položaju, katerega zaseda.

Razumskim zmore biti avtoriteta nekdo, ki se je v pozitivnem izkazal do te mere, da je vzbudil odnos spoštovanja, s tem tudi željo spoštujočega po tem, da bi se skušal ravnati skladno z ravnanji spoštovanega.

Pomeni, da razumskemu ni avtoriteta tisti, ki ima korenček in palico, ali tisti, ki je obče priznan po določenih merilih/vprašanjih, pač pa zgolj tisti, ki v etični smeri izkazuje lastne zmožnosti na način, da ohranja skladnost stališč in ravnanj, obenem pa izkazuje določene dosežke na področju svojega delovanja (potemtakem tudi v svojem odnosu do sveta kot takega).

Višek oz. vrhunec

O tem sem sicer nedavno, pa ponovim na kratko…

Nagonskim je »višek« nekaj najvišjega, nekaj, prek česar ni moč (seči). Besedo radi uporabljajo takrat, kadar sebe označujejo za višek stvarstva, pomeni, da želijo povedati, da so – vrhunec doseženega.

Absurd, prvi: ker beseda višek hudo navaja na besedo višina, je hudo trapasto trditi za bitje, ki je obsojeno na trdna tla, o tem, da je na večji višini kot je višina, na kateri so, denimo, ptice (ali, za hec, celo opice, živeče v drevesnih krošnjah).

Absurd, drugi: nagonski dvonožni so edina bitja na svetu, ki so zmožna ravnati samim sebi v škodo, in se, vsakokrat, kadar imajo iniciativo, izkazujejo v povsem kaotičnih podobah. In če je njih kaotičnost največji možen dosežek »stvarstva«, potem… je takšna ugotovitev skregana z resnico (je, torej, laž!), bi bilo stvarstvo dokaj ubogo, v kolikor se ne bi moglo (po)hvaliti s svojimi utečenimi, smotrnimi izkazovanji.

Razumskim je višek tisto, kar je – odveč. In tisto, kar sodi na sam vrh, tisto jim je vrhunec.

Primerjava

Nagonski besedo primerjava sila preprosto pojmujejo, kot – poistovetenje, večinoma. Kot iskanje podobnosti posamičnosti s tistimi vsebinami, s katerimi se le-ta primerja.

In kadar nagonski ugotavljajo pravilnost, denimo, »naravnega« sveta, takrat vse, kar temu svetu ni enako, zavračajo kot nepravilno. In ker so znotraj posamičnih nagonskih skupin (svetov) le njihovi pripadniki »skladni z naravo«, jim je (so jim) vse preostalo/i nepravilno/i.

Pomeni, da nagonski v primerjavi med »jabolki in hruškami« iščejo potrditev ne/ustreznosti ocenjevanega, in pomeni, da so temeljno merilo primerjanja – oni sami.

Razumskim je primerjava le ugotavljanje značilnosti primerjanih vsebin, pomeni, da znotraj primerjave ugotavljajo tako podobnosti, kakor tudi različnosti.

Kadar razumski primerjajo znotraj istih skupin primerjave, znotraj iste vrste, denimo, takrat z ugotavljanjem razmerja med podobnostjo in odstopanjem (različnostjo) ugotavljajo ne/običajnosti posamičnosti, katero primerjajo s preostalostjo.