Možgani so dokaj “zapletena” zadeva, vendar delujejo
sila enostavno: kadar jim je dopuščena “možnost izbire”, takrat sebi iščejo
poti povsem suvereno, kadar pa so izpostavljeni prisili (denimo pričakovanjem,
zahtevam okolja), takrat iščejo tiste poti, ki bodo omogočile - lažje
preživetje (ali sploh preživetje, kot tako).
Obstajata dve temeljni vsebini, ki se med seboj zelo
razlikujeta, in sta odvisni od tega ali so možgani razumsko, ali pa nagonsko
zastavljeni. Govorim, seveda, o svetu t. im. “sodobnega človeka”. Pri razumsko
zastavljenih raznorazni vplivi nerazumskega okolja privedejo do tega, da se
posameznik, s tem, ko se postopoma (celo nezavedajoč se tega) prilagaja zahtevam
okolja, počasi (sebi, in večinskemu okolju neopazno) spreminja, vsebinsko se
spreminja. Postaja to, v kar so ga napotili, postaja to, kar od njega
zahtevajo, postaja - povsem “normalen” (beseda “normalen” je dandanes sila
zlorabljena, pa bi bilo bolje zapisati “običajen”, “povprečen”) sestavni
del(ček) okolja, v katerem biva, in v katerem mora preživeti. Pomeni, da kalupi
(miselno/ravnanjski vzorci), vsiljeni s strani okolja, prevzamejo prevlado, in,
v bistvu, nadomestijo/izničijo prvobitno zmožnost razuma, zmožnost suverenega
delovanja, zmožnost objektivnega zaznavanja... in s tem dosežejo tudi “stranske
učinke”: v prvi fazi porajajo določene “osebnostne” spremembe (tozadevno, a
zgolj tozadevno “resnost”, ki jo, žal, večinski pojmujejo kot dozorelost, dejansko
pa gre za upad, v hujših primerih celo za popolno izničenje tistega naravnega,
v skladu s čemer bi se oboleli izkazoval, v kolikor ne bi zapadel v psih.
obolenje), v drugi tudi številna psihosomatska obolenja (od povsem preprostih
obsesivno-kompulzivnih motenj, do kroničnih obolenj, in, v skrajnem primeru,
celo do odpovedi določenih delov organizma, lahko pa tudi celote). Pri
razumskih bitjih so te okvare bistveno težje, saj, v bistvu, naredijo “obrat”
za 180 stopinj... in se iz razumsko delujočih spremenijo v “pričakovanja
okolja”, v nerazumskost (žalostno, a resnično: še vedno so zmožni uporabljati
svojo “možgansko kapaciteto”, a jo uporabljajo, vsaj v težjih primerih, v -
snovanje tistega, v kar jih je napotilo okolje, v snovanje neumnosti)!
Pri nerazumskem, nagonskem delu je stanje
enostavnejše. Že v osnovi je namreč nerazumsko zasnovan, pomeni, da ga psihične
motnje, po vsebini, ne zmorejo spremeniti, ga narediti v
nasprotje-izvirnega-samega-sebe, v razumsko bitje. Ne, nikakor, zmorejo zgolj poseči
v njegova ravnanja, in šele ta ravnanja (denimo alkoholizem, narkomanija)
posledično zmorejo posegati v psih-fizično zdravstveno stanje (torej stanje
slabšajo škodljive substance).
Za odpravo težjih obolenj je potrebno najprej ta
obolenja razumeti, razumeti poti/načine njihovega nastanka in poti/načine
njihove odprave. Da, z odpravo teh stanj, recimo preprosto “psihične
zakrčenosti”, vsa ostala navlaka (vedenjske motnje, z naravo skregano
izkazovanje, številna kronična obolenja) samodejno - odpadajo, druga za drugo,
dokler se znova ne vzpostavi izhodiščno stanje, na temelju katerega so možgani
spet zmožni razumskega delovanja, je telo znova zdravo, se obudi “energija”,
“moč”, “volja” in se ozdravljenost izkazuje v povsem “naravnih podobah”,
pomeni, da počne natanko vse tisto, kar ji je narava v početje namenila.
Ker gre pri psihični obolelosti razumsko zastavljenega
za stanje (kot je že prej zapisano), v katerem se obolelost izkazuje v svojih
nerazumskih podobah (ne nazadnje, okolje je bilo dovolj uspešno, da je
razumskost “streniralo” v njeno nasprotje!), zaradi tega takšna obolelost ni
zmožna niti ugotavljati lastnega vzroka, in je še bolj nezmožna odpravljanja
same sebe. Nasprotno, išče si pojasnila, opravičila za lastna ravnanja, in za
vsako, še najmanjšo stvar najde (domnevno) logično razlago... za vsako stvar,
razen za eno samo: čemu se obnašaš v nasprotju s tistim, v kar te je zapisala
narava?! Kajti: je možno, da je narava bolj neumna, od tebe, obolele(ga), pa ti
bolje veš od nje, kaj je in kaj ni prav?!
In ker obolelost nerazumsko zasnovane(ga) ne zmore
potrebne razumskosti, zaradi tega do lastne ozdravitve niti slučajno ne zmore
sama dospeti, obenem ne more “računati” na drugačno terapijo, kot na tisto, ki
je usmerjena izključno v - odpravo obstoječega ravnanja in vzpostavitev
prvotnega = dresura, običajna dresura! Z zdravljenjem nerazumsko zasnovanega
namreč ni možno poroditi razumskosti, daleč od tega, celo uporaba
“razumevanja”, kot orodja terapije, ni izvedljiva - kako boš nekoga usmerjal v
okvirih etičnih zapovedi (edina zadeva, ki zmore sobivanje raznolikosti
ustvariti kot, vsaj, vzdržno!), če pa je nagonski, če ne premore načelnosti
(etika pa prav načelnost terja!)?
Ni komentarjev:
Objavite komentar