Rad se
pogovarjam, kadar se imam s kom, in o čem. Rad izmenjujem stališča, ker, s tem,
dodatno »svetlim obzorje«. Lahko moje, lahko sogovornikovo, lahko pa – »zgolj«
preverjam veljavo že obstoječega, na eni ali drugi strani. In rad pogovor vodim
v konstruktivni smeri, potemtakem na način, da njegov zaključek ni enak samemu
izhodišču, kajti v slednjem primeru se pogovor izkaže le kot podoba nekega
druženja, kot čas, namenjen izključno druženju. Ki bi, zlahka, lahko preteklo
tudi v sprehodu, igranju namiznega tenisa, ne nazadnje – v molku.
Svet
večine, človejaški svet, je svet umske nezmožnosti, je svet kategoričnih
trditev, po sistemu črno-belo. Človejaki imajo o isti(h) vsebinah povsem nasprotujoča
si mnenja, a se tega niti ne zavedajo (dokler jim le-tega dobesedno ne izkažeš,
na papirju, da, dobesedno, vidijo, z očmi, torej z enim izmed petih »sredstev«,
s katerimi so, izključno v okviru čutnega zaznavanja, zmožni »dojemati« svet,
ga »razumevati«), ker, preprosto, nimajo enovite zavesti. Nimajo zmožnosti »seštevanja«
posameznih spoznanj, njih oblikovanja v zaokrožene celote, posledično
ustvarjanja objektivnega mnenja o stvareh, katerih nimajo »pred seboj«, v
njihovi (čutilom) otipljivi podobi. Pa še pri teh so njihove »resnice«… skladne
z vsemi ostalimi človejaškimi »resnicami«!
Prva trditev: tako trmo, kakor vse ostalo, kar
obstaja (bodisi v svoji materialni podobi, bodisi kot, posledično, način
izkazovanja), ni moč obravnavati enoplastno, ker je vse, kar obstaja,
sestavljeno iz lastnih nasprotij, je, v bistvu, seštevek »minusov in plusov«.
Pojasnim, kakopak, v nadaljevanju.
Druga trditev: vse, o čemer presojam, moram
obravnavati znotraj konkretnega konteksta, znotraj okoliščin, ki se (za razliko
od dejstev, tistih osnovnih opredelitev, katere je moč VEDNO izkazati v praksi,
v življenju, če želiš – v »naravi«) spreminjajo. Vse okoliščine se spreminjajo,
tudi okoliščina, ki jo lahko poimenujemo »presojevalec«. Tudi o tem nekoliko
podrobneje, v nadaljevanju.
Tretja trditev: ni isto zavračanje (nestrinjanje,
obsojanje, spregledanje…) mnenja, in zavračanje (nestrinjanje z, obsojanje,
spregledanje…) tistega, ki to mnenje izreka. Prvo, torej vse aktivnosti,
usmerjene na samo mnenje, s strani tistega, ki neko izrečeno mnenje obravnava,
ne vodi neposredno v psihične težave tistega, ki je obravnavano mnenje izrekel
(lahko pa vodijo, in tudi se tako izkazujejo, posredno, zaradi tega, ker tisti,
katerega mnenje obravnavaš, ni zmožen razlikovati med »obravnavo mnenja« in »obravnavo
njega samega, ki je mnenje izrekel«). Tudi o tem nekoliko več…
Četrta trditev, izhajajoča iz tretje: NI RES, da
je izključno čustvena (osebnostna) nezrelost kriva za to, da pride do psihičnih
težav, poškodb, obolenj, kajti do taistega lahko privede (v obdobju »odraslosti«,
potemtakem, po vseh družbenih merilih, v obdobju »zrelosti«) tudi preprosto
dejstvo, ki se izkazuje v nepremostljivih razlikah med človejaško večino (in
slehernim posameznikom, ki jo tvori) in, na drugi strani, razumsko zasnovanim
posameznikom, ki (tudi) ne zmore obstajati mimo lastne naravne zasnovanosti,
in, v okviru nje, mimo tega, da ima potrebo po tem, da ima (nekoga, nekaj) rad,
in da ima potrebo po tem, da ima nekdo rad njega. Tudi o tem več…
Trma,
svojeglavost, kljubovalnost
Večinoma
je trma obravnavana kot nekaj slabega, v občestvu, človejaškem, četudi je,
absurd, v taistem občestvu, in v današnji časih, pogostoma slišati o tem, da »se
je potrebo zoperstaviti, da je potrebno kljubovati (ne sprejemati), da je
potrebno drugače (»po svoje«)… v odnosu do »sistema« (ki je, revež, ničesar,
sam po sebi, kriv… natanko tako, kot niso krivi denar, oblast, celo cesta, ki »življenje
vzame«). In je obravnavana tudi na relaciji »izmenjave mnenj«, ki, v
človejaškem svetu, zmore biti »konstruktivna« izključno tedaj, kadar se dva
(ali več sogovornikov) že v izhodiščnem položaju strinjata(jo), zaradi česar je
takšna »izmenjava mnenj« (ki je le potrjevanje lastnega mnenja) preprosto
tratenje časa, in pritrjevanje – neumnosti!
Niti ni
pomembno, na kateri ravni se takšna »izmenjava mnenj« odvija. Na ravni
otrok-starš (kot del »vzgojnega«, v bistvu dresurnega procesa), ali na ravni
odrasel (telesno vsaj) napram odraslemu (ista opomba kot poprej), v vsakem
primeru rezultira negativno vselej, kadar se pogovarjata dva, ki – ne delita
mnenja! In je, zategadelj, s strani (vsaj tozadevno močnejšega) pričakovano
brezpogojno sprejemanje (njegovega) mnenja, in so tudi ravnanja, temelječa na
omenjenem pričakovanju, temu ustrezna, nasilna. Ni potrebno, da so izključno v
fizičnem smislu, nasilna, a tudi do takšnih stanj, zlahka, prihaja. Ne gre
drugače, v svetu človejakov, v svetu kategoričnih mnenj ni kompromisov. Jih ne
more biti, vsaj zares, in za stalno, ne, lahko so zgolj (začasna) podrejanja,
začasna (dejansko, po vsebini, lažna) soglasja… kar je, nenazadnje, moč
ugotavljati na slehernem koraku, tako v družinskem, kakor v »političnem«
okolju.
Je
pravilno vztrajanje na stališčih, za katera veš, da so ustrezna dejanskim
stanjem?
Je, pa
še kako, in toliko bolj v svetu, ki ga, kot njegov večinski del, tvorijo
človejaki. In njihove »resnice«, ki, v bistvu, to sploh niso! Ko ne bi bilo
takšnega vztrajanja… ko ne bi bilo, denimo, Galilea (ni bil edini, ki je trdil
o okrogli Zemlji, a je, med vsemi, najbolj znan), ko ne bi bilo stoletij, celo
tisočletij »njegovega« trmarjenja, bi bil naš planet, tudi danes, še vedno
ploščat! Ko ne bi bilo Koha (ni edini zaslužen za prepoznavo bakterij, kot
povzročiteljev okužb, s tem, posledično, za umiranje tistih, ki so bili
zdravniško oskrbljeni, a te oskrbitve niso preživeli, v praksi je imel, zgolj v
omembo, pomoč nekega zdravnika) in njegovega »trmarjenja«, bi bila, še vedno, »božja
volja« kriva za to, da nekdo, ki mu (na primer zaradi zastrupitve krvi)
odrežejo ud, in operacijo preživi, naknadno umre. Ko bi ne bilo Tesle,
Ajnštajna (in mnogih drugih, zlasti na tistih področjih, ki jih znanost ne
zmore obravnavati v podobi otipljivih, čutnim zaznavam dosegljivih vsebin)… ko
bi ne bilo posameznikov, ki so, na področju umetniškega ustvarjanja vztrajali
pri lastnih aktivnostih, četudi v času, s strani absolutne večine, ne samo
nesprejeti, pač pa celo zavračani… bi bil svet na tem planetu, še vedno, povsem
človejaški: svet (dobesedno!) kamene dobe, svet, v katerem bi bil človejak le
sestavni člen prehranjevalne verige, svet, v katerem bi, še vedno, potekalo
človejakožerstvo! Z drugimi besedami: o tem, kako se izkazuje trma, o tem, ali
je le-ta nekaj slabega, ali dobrega… tudi o tem kaže presojati v okviru
konkretnih okoliščin, in zapisati, da je trma vsekakor potrebna takrat, kadar
temelji na pravilnem, resničnem, etičnem, takrat, kadar zmore, prav radi nje,
in dolgoročno, svet doživeti kakovostno spremembo! In, z druge strani,
večinske, je trma le neposreden izkaz neumnosti, potemtakem stanje, ki govori o
tem, da je povsem neumestno, neutemeljeno pričakovati kakršnekoli vsebinske
spremembe, pri tej neumnosti, ki bo, vselej, ostala natanko to, kar je (in kar
je vselej bila) – neumnost!
Obravnava
znotraj konkretnega konteksta
Omenil
sem spreminjanje okoliščin, znotraj katerih prihaja do določenih (posamičnih)
spoznanj, in katere je vse potrebno »imeti pred očmi« (v zavesti, potemtakem,
kajti različne okoliščine se ne zmorejo, v fizičnem smislu, hkrati, istočasno izkazovati),
česar človejaki, pri čutilom nedostopnih zadevah, niso zmožni.
Kaj se
spreminja? Najprej – spreminja se tisti, ki neko sodbo (mnenje) oblikuje. No,
vsaj moral bi se spreminjati, načeloma, medtem ko se dejansko spreminja le
razumsko zasnovano bitje, ki pomni izkušeno (izkušnje so tako osebne,
neposredno doživete, kakor posredne, tiste, o katerih me nekdo nauči, meni pa
se zdijo, v odnosu na moje, v nekem danem trenutku, obstoječe poznavanje,
realne, sprejemljive), na temelju tega izkušenega (raz)širi svoje »obzorje«,
pridoda (še eno) spoznanje o eni in isti zadevi (če želiš, o zadevi imenovani
življenje), potemtakem je samoumevno, da to, novo, spoznanje upošteva tudi pri
oblikovanju mnenja o nečem, pri izkazovanju odnosa do tega nečesa!
Spreminjajo
se konkretne razmere, neodvisno od tistega, ki mnenje oblikuje, deloma tudi v
odvisnosti od taistega. Voda je vir življenja… vsaj šolsko obče veljavna
ugotovitev (dokler ne pridemo do »boga«, seveda)… potemtakem je voda nekaj
dobrega, pozitivnega. (Tudi) iz nje smo sestavljeni, potrebujemo jo, da ne
dehidriramo, potrebujemo jo za umivanje, zalivanje, všeč nam je za sproščanje,
vendar – je voda res samo nekaj pozitivnega? Tudi takrat, kadar, na primer,
vremenske razmere poskrbijo za poplave, v katerih ugašajo življenja, in pride
do določenih materialnih škod? Je pozitivna takrat, kadar je (nekje in
predolgo) stoječa, in jo (po)pijem, ter se s tem (ne zaradi vode same, seveda,
pač pa zaradi bakterij, ki si v njej poiščejo domovanje) okužim, morda,
posledično, celo umrem? In – še bolj v razmislek vodeče (in velja popolnoma
enako, kot za vse ostalo, ne nazadnje tudi za cigarete, alkohol…): je (četudi)
okužena voda dobra ali slaba, v kolikor nanjo naletim (v podobi neke luže)
povsem onemogel (zaradi pomanjkanja tekočine v mojem telesu), in se bom, če je
ne (po)pijem, v kratkem »sesul«, umrl… če pa jo popijem, bom resda (zanesljivo)
obolel, a si bom, obenem, zagotovil nekaj časa življenja več, in vsaj
teoretično možnost, da (preživel, ker sem se odžejal) naletim na nekoga, ki mi
bo lahko, zdravstveno in uspešno, pomagal (da bom preživel tudi obolenje,
izhajajoče iz pitja neustrezne vode)?
Dodam
banalen, vsakodneven primer, nanašajoč se na »imetje« (česarkoli materialnega,
kajti VSE, kar nekdo »drug« ima, določen človejak pa nima, a si želi imeti, je
vir nenehnega nezadovoljstva, posledično nenehnega nestrinjanja /znotraj kateregakoli
»družbenega sistema/, in, še bolj posledično, »zgodovinske tradicije«, ki se
izkazuje v podobi konstantnega /fizičnega/ spopadanja, v takšni ali drugačni
njegovi podobi, na tem ali onem geografskem področju, s tem ali onim
nasprotnikom…) in zapišem: kadar ima nekdo drug, »jaz« pa nimam, je »svet
krivičen«… kadar imam »jaz«, a nima nekdo drug, sveta ne prepoznavam kot
krivičnega! In povprašam: je moč takšnega »presojevalca«, takšnega »prepoznavalca«
tistih zadev, katerim pravimo (objektivna) dejstva, je moč takšnega »vedeža« o
stvareh, katerim pravimo Resnica… je moč takšno bitje šteti za umsko (in,
izhajajoče, kakorkoli drugače) verodostojno bitje?! Je moč njegove »resnice«
prepoznavati v podobi (dejanskih) resnic?! Ni, seveda, da ni, ob čemer je
grozeče dejstvo: absolutna večina »človeštva«, v milijardah torej, se izkazuje
na opisan način!
Zavračanje
mnenja ni isto kot zavračanje tistega, ki je mnenje izrekel
Ničkolikokrat
sem že doživel, da je imel sogovornik občutek, češ »da sem proti njemu«, zaradi
tega, ker se nisem strinjal z njegovim mnenjem, ker sem temu mnenju oporekal,
in ga skušal, v prid tistega, kar naj bi bil smisel pogovora (izmenjave mnenj),
v prid, potemtakem, širitve »obzorja«, nadomestiti (in to izključno na podlagi
konkretnih argumentov, na podlagi pojasnjevanja, na podlagi dejstev, ki jih
zmore tudi sogovornik videti, preveriti v »življenju«…) z ustreznim, vsaj
ustreznejšim. Tako da se ne slepim, glede tega, če se to dogaja tudi vobče,
nasploh, na vsakem koraku in v vsakem trenutku.
V
kolikor želiš uspeti v namenu, da »izmenjuješ mnenja«, moraš imeti, najprej,
ustrezno podlago, določeno količino (po)zna(va)nja, dejanskega vedenja (torej v
praksi preverljivega, dokazljivega) o tistem, o čemer se pogovarjaš.
Prepričanje, tisti »jaz mislim, da je tako«, je krepko premalo za to, da bi bil
pogovor smiseln, da bi bil kaj več kot običajen pogovor o vremenu, športu,
politiki… na način, kateremu pesem pravi »trla baba lan, da joj prođe dan«. In
moraš imeti, nič manj pomembno, ustreznega sogovornika, dojemljivo, razumsko
zasnovano bitje, kateremu (zlahka, v kolikor ni psihično okvarjeno, in težje,
celo mukoma, v kolikor se pogovor odvija v okviru procesa o/zdravljenja sogovornika,
in v kolikor obravnavaš neko(e) »tabu« temo(e), torej vsebino(e), zaradi katere(ih)
je obolelost tudi nastala) je (vsaj načeloma) moč dojemati, razumevati,
povezovati (in »imeti na kupu«, v glavi, v podobi sočasnega zavedanja, v podobi
enovite zavesti!).
V
kolikor je sogovornik razumsko zasnovan, potem se bo naučil razlikovati med »odnosom
do mnenja« in »odnosom do tistega, ki mnenje izraža«, kajti – če se po
določenih (lahko tudi po vprašanju večine vsebin) vprašanjih strinjava (a se ne
strinjava po posamičnih), potem NISEM negativno usmerjen proti samemu
sogovorniku (ko bi bil, se, najprej, sploh pogovarjal ne bi z njim, bi ga
zavračal kot celoto, potemtakem bi zavračal tudi njegova mnenja, vsa!), pač pa
se, preprosto, le z neko, določeno, njegovo trditvijo ne morem strinjati,
zaradi tega, ker… tu pa že nastopijo argumenti, in, sočasno, pripravljenost
sogovornika po tem, da jih, najprej, sliši, da, posledično, o njih (lahko kar
sproti) razmisli, in še bolj posledično, da ugotovi, čigavo mnenje je pravilno,
ali vsaj pravilneje! Vendar, pozor: tudi sogovornik mora imeti določeno
(pred)znanje o obravnavani temi, pa se, pri razumsko zasnovanem bitju, in PSIHIČNO
NEPOŠKODOVANEM, običajno pripeti takšno stanje, da – se pogovor o temi, katere
oba (sogovornika) ne poznata (dovolj) sploh ne odvija, ali pa se odvija po
sistemu »učitelj-učenec«, in je del pogovora, ki »pripada« manj (ali povsem
ne-) poznavajočemu sogovorniku, oblikovan – iz vprašanj (in, obratno: tisti, ki
ve, pozna, tisti podaja odgovore, pojasnjuje).
Pri
človejakih, če ne hipoma, potem vsaj »s časom«, pride do neizogibne ugotovitve,
ki izpove, da je nestrinjanje (z mnenji) nedvoumen izkaz zavračanja samega
sogovornika (preverjeno, ne-vem-kolikokrat, torej v praksi)!
Podobno
ugotavlja tudi (osebnostno) »nezrelo«, sicer pa razumsko zasnovano bitje
(otrok), s to razliko, da v njem, zaradi siceršnjega odnosa, do njega
izkazovanega (in pozitivnega), obstaja DVOM (v lastno ugotavljanje o
zavračanju), če ne zavestno oblikovan, potem vsaj čustveno (češ, kako naj bi me
zavračal, ko pa mi s tem… in s tem… in s tem… govori o tem, mi izpričuje to, da
me ima rad, da me, potemtakem, ne zavrača… in, z druge strani: kako lahko imam
jaz njega rad/a, ko pa me zavrača, ker – ni logično, da zmorem imeti, v
nedogled, rad/a nekoga, ki je konstantno, dosledno proti meni, ki me, v moji
volji, v mojem izkazovanju… pobija?!).
Čustvena
nezrelost, kot edini vir psihičnih poškodb, obolenj?
Najprej
– kdaj, in kako, nastajajo psihične poškodbe, obolenja?
VEČINOMA
takrat, kadar nekoga drugega (pri)siliš, na različne načine, a v vseh primerih
brezpogojne, da se izkazuje v nasprotju
od svojega siceršnjega izkazovanja, da, potemtakem, »misli«, govori in
ravna tako, kot mu je zapovedano (»misliti«, govoriti in ravnati), in ne tako,
kot bi, vse našteto, počel, izkazoval, v kolikor bi smel, v kolikor bi bilo
njegovo izkazovanje posledica njegove svobodne volje!
Že
takoj, da ne bo nesporazuma: tu ne gre za to, da psih. težave povzročiš s tem,
da otroka… naučiš sedeti na nočni posodi (udobneje mu je, pa še igre mu ni
treba prekinjat, če se podela v plenico)… da ga naučiš (vsaj) osnov »lepega
obnašanja«, nekega načina sobivanja, s katerim je moč človeško (po)deliti
prostor in čas z vsemi ostalimi… da mora, ob določeni (in njegovi starosti
primerni) uri iti spat… kajti, vse to, našteto, naj bi bilo (vsaj načeloma)
otroku v prid, in potrebo po vsem tem (in marsičem ostalem) je moč (vsaj v nekem
starostnem obdobju) otroku pojasniti, da mu ravnanja postanejo razumljiva, celo
nujna, samoumevna (tudi otrok ugotovi, s časom, da občutek blata v plenici NI
prijeten… da onečedene plenice /lahko/ povzročijo vnetje kože, in ne samo
srbečice, pač pa tudi bolečino… da JE lepo, ko doživi odzdrav, na njegov
pozdrav… da JE lepo, če njegova z-nekom-drugim-podeljena-malica porodi to, da
nekdo drug njemu odstopi del svojega »sendviča«, ali mu ga vsaj ponudi… da
potrebuje določeno količino počitka, spanca, v kolikor želi naslednji dan
pričakovano, uspešno funkcionirati…)! Potemtakem: VSE tisto, kar je otrok
zmožen (enkrat že) dojeti kot samoumevno, kot povsem normalno (ne v smislu
človejaškega pojmovanja, znotraj katere sami sebe obravnavajo kot »normalne«
/umsko, seveda/, medtem, ko jih jaz zmorem, v prevodu predmetne besede,
obravnavat izključno kot OBIČAJNE, vrsti, naravni zasnovanosti primerne,
neizstopajoče, nedrugačne!), celo kot nujno za to, da tako sam (zase), kot
skupnost (in on v njej) zmore (brez nepotrebnih) težav obstajati, vse to ne
povzroča nikakršnih psihičnih okvar. Le-te povzroča…
(PRI)SILJENJE
v to, da (s časom, in po sistemu »navada je železna srajca«) postaneš ne-ti, da
»nekam«, globoko v sebe (v lastno podzavest) POTLAČIŠ lastno dejanskost, to,
kar ZARES (po rojstvu, po zasnovanosti) SI… in, posledično, postaneš to, nekaj,
kar je – okolju všečno, dopustno, »normalno«, sprejemljivo! In s tem tvoje
telo, tvoja zdresiranost postaneta KLETKA in JEČAR tistega pravega tvojega
jaza, ki se znajde v vlogi JETNIKA, za večno obsojenega na čemenje v temačni,
hladni kletki, v kateri ne sme ne razmišljati, ne čustvovati, se ne sme izkazovati
tako, kot bi se MORAL, da bi bilo vse prav, da ne bi prišlo do psihične
obolelosti. In…
Zamisli
si nek povsem običajen primer, ko MORAŠ, svoji volji nasprotno, narediti nekaj,
za kar si prepričan, da bodisi ni potrebno, ali se ti ne da, v konkretnem
trenutku, tega delati, ali celo meniš, da je v nasprotju z, na primer, etičnim
ravnanjem… zamisli si, da nimaš možnosti izbire, pa tako tudi delaš, narediš…
boš, v takšnem primeru, dobre volje? Ne, seveda, da NE boš! Zdaj pa si
predstavljaj, da NIČESAR NE SMEŠ misliti, izreči, narediti »po svoje«, bi to
lahko bil razlog za večno nezadovoljstvo, ki se (zaradi preprostega dejstva, da
»je treba živeti naprej«), s časom, spremeni v navado, v samoumevnost, s časom
nanj celo pozabiš, a kaj, ko ono NE POZABI TEBE, pač pa se zavleče pod tvojo
kožo, daleč od tvojega zavedanja, te naredi, postopoma, »zrelejšega«, »resnejšega«
(bentiš, kolikokrat sem že videl odraslega, v kasnejših življenjskih obdobjih
na-travniku-razigranega, potemtakem na trenutke »neresnega« konja, pa si človek
ne bi smel dovoliti tega, da bi svoja čustva izkazoval, da bi se zmogel tako
prešerno krohotati, kakor tudi z/jokati, če tako nanese, in brez pomoči
alkohola, ali neke druge droge???!!!!!), te, postopoma (tako, da ne ti, ne
okolje, običajno okolje, sploh ne opazi/š razlike!) »spreminja«, ker te nenehno
razžira, te, dobesedno, tako čustveno, kakor tudi umsko pobija, da postaneš (na
obeh področjih in lahko celo krepko) manj zmožen, da, počasi, otopevaš, da se,
počasi, v tebi ugaša volja po življenju, da se lahko, v skrajnem primeru, celo
tako odločiš, da lastno življenje, preprosto, zaključiš!
Kako tistim,
ki na tak način vsiljujejo (lastna mnenja, prepričanja, ravnanja, s tem tudi
mnenja, prepričanja, ravnanja okolja, s katerim se poistovetijo, katero je
edini izkaz njihove veljave, tozadevne), to vsiljevanje uspeva? Na različne
načine, iznajdljivost nima meja v (fizičnem in psihičnem) kaznovanju, pa zmore
klečanje na koruzi, ali polenih, nadomestiti nek (času, človejaški »humanosti«)
primernejši »vzgojni« ukrep, ki pa, zaradi tega, ker je drugačen, za
kaznovanega ni nič manj boleč, potemtakem tudi ne manj učinkovit (pri njegovem
pobijanju!). Na eni strani nemoč posameznika (obenem njegova želja, potreba, da
bi bil del lastnega okolja), na drugi strani BEBAVOST, DOBESEDNO ŽIVALSKOST
VEČINE, ki za »prav« priznava izključno tisto, kar/kakor sama misli, govori,
ravna!
Da, na
tak način nastajajo obolenja v obdobju otrokovega, mladostnikovega
dozorevanja, tistega dela (njegovega) življenja, v katerem NE ZMORE samostojno
(samega sebe preživeti), pa se mora (če ne želi biti nenehno kaznovan)
prilagoditi »normalni« večini! Vendar…
Vendar
obstaja tudi izjemno »lep«, dokaj splošen način »prepričevanja«, ki uspešno
deluje tudi v kasnejšem, (čustveno, umsko) zrelem obdobju življenja (razumsko
zasnovanega) človeka, in temu načinu bi se lahko reklo – čustveno izsiljevanje!
To so
vsa tista ravnanja, usmerjena napram nekomu drugemu, ki se začnejo z »če imaš
(mene, nekoga drugega) rad/a, potem boš naredil/a tako in tako« (četudi je ta »tako
in tako« v nasprotju s tem, kakor, kar bi sicer sam ravnal, želel ravnati, in
četudi že sam po sebi VEŠ, da imaš rad tiste/ga, katere/ga ti, znotraj
izsiljevanja, omenjajo… a, kljub temu, čutiš potrebo po tem, da svoj »imam rad«
izkazuješ, nenehno, dokazuješ, da ja ne bi ta/tisti, katere/ga imaš rad/a, na
to pozabil/i)… in se potem, tudi zaradi »ljubega miru« (ne samo radi tega, da
ne-vem-katerič-že dokazuješ, da imaš rad), s katerim ne boš slabe volje krog
sebe sejal (tudi tistim, katerih slaba volja te boli) podrediš tuji volji… in
tudi tu je »navada železna srajca«, pa – bolj kot se (dobesedno) podrejaš, bolj
samega sebe zanikaš, bolj si tam, kjer se muhe rade nabirajo! Pa, da ne bo
nesporazuma: v sleherni skupnosti, v vsakem sobivanju, so kompromisi nuja, in
mora vsaka stran, tu in tam, narediti »korak nazaj«, se svoji želji odpovedati,
v prid želje skupnosti, in je vse v redu, če se tako izkazujejo VSI ČLANI
skupnosti, kajti takrat tudi dobivaš (ne samo daješ), in takrat se, resda, ti
odpoveš (pri nečemu) v prid nekoga drugega, a se, obenem, nekdo drug odpove
(nečemu svojemu) zato, da boš ti na boljšem! Pomeni, če preprosto zapišem:
kadar daješ (sebe) tako, da (drugega) prejemaš, takrat NIKOLI nisi v manku,
takrat nisi izjema, nisi edina (celo zapovedana) žrtev, takrat so takšna
ravnanja povsem normalen (da, tudi razumsko povsem nesporen) način sobivanja,
pa – ko bi ves svet tako funkcioniral, sploh vojn(e) ne bi poznal!
Kakorkoli
že, nobeno psihično obolenje ne zmore nastati BREZ aktivne udeležbe tistega, ki
bo zaradi obolenja (kasneje) trpel! Besede (s katerimi »mi« povedo, kaj pričakujejo
od "mene", kaj zahtevajo, od "mene") ne skočijo, kar tako, "vame", in, ne nazadnje, »jaz«
naj bi bil tisti, ki bi o njih (zame, meni) veljavnosti odločal, in, še bolj
nenazadnje, »jaz« se odločim za to, da bom ubogal, da bom takšen, kakršnega me
zahtevajo… lahko pa bi ubral drugo, in (a samo na prvi pogled) težjo pot, in bi
se uprl, in upiral, kljub kaznim, ki bi me doletele! In, morda čudno, a
dejansko: kakor je IZKLJUČNO zahvaljujoč besedam moč, preko »prepričanj«
(človejaške večine), posamezniku povzročiti psihično okvarjenost, tako je
IZKLJUČNO z besedami le-to moč odpraviti, odkloniti, obolelega ZARES, dokončno
(p)ozdraviti (in ga ne le »usposobiti za to, da bo, z okvarjenostjo, čim bolj
neboleče živel do svojega konca«)!
Pa, da
ne pozabim: zastavil sem s tem, da ni »čustvena nezrelost« edini čas (ali vir)
nastajanja psih. obolelosti, in zapisal sem, da do nje pride tudi zaradi
tistega »imam rad« (v kasnejšem življenjskem obdobju), in zaradi potrebe po
tem, da ta svoj »rad imeti" izkazuješ (dokazuješ), pa bi se lahko, morda, nekdo
oglasil, češ da pa odraslim le-to (dokazovanje »imam rad«) ni potrebno, da je,
groza, celo letom neprimerno… pa povprašam: je Narava dala solzevod z omejenim
rokom uporabe? Je Narava ustvarila smeh, jezo, jok, razposajenost… brez
potrebe? Je Narava spočela bolečino, na temelju čustev spočeto, ali srečo (na
isti osnovi nastalo) brez potrebe? Ne nazadnje: je pametnejša Narava (ki
milijone let uspešno preživlja), ali si pametnejši ti, ki mi oporekaš v povsem
preprostih, življenjskih zadevah, katerih, žal, niti v osnovi ne poznaš?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar