Gre, nekako gre
Odprla
so se vrata, in, za njimi, pot,
ki vodi
le v neznano, še naprej,
in
trosi, pred korake, upe, in prepolno zmot,
ter, tu
in tam, ponuja sadež z vej…
Nikjer
napotkov, ki bi te vodili,
da varno
bi dosegel svoj pristan,
premnogi
so, na poti tej, omagali, zgubili,
podali
se na njo povsem zaman…
In,
gre, nekako gre,
zato,
da ne dospe,
utruja
se korak,
še
zdaleč ni lahak…
Prisije,
tu in tam,
nabor grenkob
imam,
poceni
se ne da
s tega
sveta…
Korak
le za korakom, in za časom čas,
nikdar doslej
se nisem še predal,
in
vedno, v mislih, nosil sem: »Imaš le en obraz,
le
glej, kako, da ga ne boš pacal«…
Sem
raje pustil, kot da bi vzemal,
dajal se
raje, kot da bi hlepel,
in v
sanjah sem, z nebeške trate, drobne zvezde snemal,
nazadnje
pa še v upu pregorel…
In,
gre, nekako gre,
zato,
da ne dospe,
utruja
se korak,
še
zdaleč ni lahak…
Prisije,
tu in tam,
nabor grenkob
imam,
poceni
se ne da
s tega
sveta… 
Ni komentarjev:
Objavite komentar