Ko
zvezda umre ti, ki s srcem jo hraniš,
in v
dlani, prav nežno, dviguješ v nebo,
ko se
izneveri, kar čuvaš, in braniš…
ne, nič
ne pomaga, vse, kar je grdo!
Spoznaš,
da zaman so vsa tvoja klečanja,
v nemoči
brezupni, ki, včasih, preti,
le v
prazno donela so tvoja ječanja,
in smeh
se, ob zmagi, v zaman izgubi.
Ko veš,
da si trgal, iz sebe, ne, sebe,
zato,
da si bil, in življenje budil,
potem
pa, znenada, te v smetje zagrebe…
Le kaj
bi, ob takšnem spoznanju, slavil?!
Je
zvezda zastala, povsem se predala,
le kaj
ji pomaga nek bivši sijaj,
navzven
je blestela, navznoter ni znala,
pa tema
jo, zlahka, je dala v kraj.
Ja,
vem, moral bi pravočasno odkriti,
a kaj,
ko poprej, nisem zvezd sploh poznal,
kako
naj bi vedel, da zmorejo zgniti,
da jim
le korakec z neba je do tal?!
Ko
zvezda umre ti, ki s srcem jo hraniš,
in sune
v drobovje te s svojo ostjo,
takrat,
vsaj v mislih, z neba vse odstraniš,
drugam
naj v porajanje pekla gredo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar